Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (62.211-62.235)


  1.      políca 2 -e ž (í) navadno v zvezi zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi: izdati polico; prošnja za razveljavitev police / nezgodna zavarovalna polica ♪
  2.      policáj  -a m (ȃ) nav. ekspr. miličnik, policist: policaji so ga odvedli; skupina policajev na konjih ♪
  3.      policájski  -a -o prid. (ȃ) nav. ekspr. miličniški, policijski: policajska uniforma / policajska služba ♪
  4.      policéntričen  tudi policêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) knjiž. ki ima več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja: policentrični razvoj gospodarstva ♪
  5.      policentrízem  -zma m (ȋ) knjiž. obstajanje več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja: gospodarski, kulturni policentrizem ♦ polit. policentrizem v mednarodnem delavskem gibanju načelo, po katerem naj vsaka posamezna partija ali gibanje samostojno odloča o svoji politični usmeritvi, delovanju ♪
  6.      policíja  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih državah organ za javno in državno varnost: delovanje policije; uslužbenci policije / prometna policija ki nadzoruje in ureja cestni promet; tajna policija ki skrbi za državno varnost / državna policija ∙ ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala // pog. policisti: policija je aretirala osumljenca 2. pog. milica: obvestiti policijo / išče ga policija miličniki / odvedli so ga na policijo na postajo milice ◊ voj. vojaška policija vojaška enota, ki nadzoruje vojake zunaj vojašnice, ureja promet vojaških vozil ♪
  7.      policíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na policijo: policijski avtomobil; policijski ukrep; policijska preiskava / policijski agent; policijski inšpektor / publ.: policijska država država, v kateri državna uprava ukrepa neglede na pravne norme; policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano ♪
  8.      policíst  -a m (ȋ) v nekaterih državah uniformirani pripadnik organa za javno in državno varnost: policisti so ga aretirali; poklicati policista / prometni policist ♪
  9.      policístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od policist: prišla je v spremstvu policistke ♪
  10.      polìč  in pôlič -íča m (ȉ í; ó í) 1. nekdaj prostorninska mera, približno 7,5 decilitra: prinesel mu je polič vina; polič moke / merili so s poličem in ne z litrom 2. nar. vrču podobna posoda: izprazniti polič; piti iz poliča ♪
  11.      políčast  -a -o prid. (í) podoben polici, polički: poličaste ploskve / poličasta strmina ♪
  12.      políček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od polič: naročil je poliček vina ♪
  13.      políčen  -čna -o (ȋ) pridevnik od polica1: polični rob ♪
  14.      políčica  -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od polica1: odložiti pepelnik na poličico pri oknu ♪
  15.      políčka  -e ž (í) manjšalnica od polica1: odložiti rokavice na poličko; polička za kozarce; cvetlično stojalo s poličkami / okenska polička ♦ alp. ozka prečna izboklina v steni ♪
  16.      poliéder  -dra m (ẹ́) geom. telo, ki ga omejujejo mnogokotniki: površina poliedra / pravilni polieder ki ga omejujejo skladni pravilni mnogokotniki ♪
  17.      poliéster  -tra m (ẹ́) kem. s polikondenzacijo karboksilnih kislin z večvalentnimi alkoholi nastala umetna snov, ki se uporablja zlasti za izdelavo umetnih vlaken ♪
  18.      poliéstrn  -a -o prid. (ẹ́) kem. ki je iz poliestra: tkanine iz poliestrnih vlaken ♪
  19.      poliéstrski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na poliester: poliestrska vlakna / poliestrske smole ♪
  20.      polietilén  -a m (ẹ̑) kem. s polimerizacijo etena nastala umetna snov, ki se uporablja za izdelavo embalaže, filmov, tesnil: proizvodnja polietilena ♪
  21.      polietilénski  -a -o prid. (ẹ̑) kem. ki je iz polietilena: polietilenska vlakna ♪
  22.      polifoníja  -e ž (ȋ) muz. večglasje, v katerem se vsi glasovi ritmično in melodično samostojno razvijajo: vokalna polifonija ♪
  23.      polifónski  -a -o (ọ̑) pridevnik od polifonija: polifonska skladba ♪
  24.      poligamíja  -e ž (ȋ) zakon moža z več ženami ali žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo, mnogoženstvo: živeti v poligamiji ♪
  25.      poliglót  -a m (ọ̑) kdor zna, obvlada več jezikov: bil je poliglot in svetovljan ♪

   62.086 62.111 62.136 62.161 62.186 62.211 62.236 62.261 62.286 62.311  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA