Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (61.811-61.835)


  1.      pogubljênost  -i ž (é) ekspr. stanje, značilnost pogubljenega, izgubljenega človeka: zaveda se svoje majhnosti in pogubljenosti ♪
  2.      pogúbnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost, značilnost pogubnega: pogubnost dejanja, ravnanja ♪
  3.      pogúgati  -am tudi -ljem dov. (ū) krajši čas gugati: valovi so kdaj pa kdaj pogugali čoln; pogugati se v naslanjaču / najmlajšega je še malo pogugala in odšla poujčkala, pozibala ♪
  4.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  5.      pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
  6.      pogúmnež  -a m (ȗ) ekspr. pogumen človek: ta pogumnež se ničesar ne ustraši ♪
  7.      pogúmnost  -i ž (ú) lastnost pogumnega človeka: komaj je čakal priložnosti, da bi pokazal svojo pogumnost / knjiž. zbral je vso pogumnost in spregovoril ves pogum / pogumnost njegovega predloga jih je presenetila drznost ♪
  8.      pogúzniti se  -em se dov. (ú ȗ) nar. zahodno zdrseti, spustiti se po zadnjici: otrok se je poguznil s peči; pren. s strmine nad cesto se je poguznilo za voz zemlje ♪
  9.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  10.      pohábiti  -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪
  11.      pohábljati  -am nedov. (á) povzročati trajno telesno okvaro: težka bolezen pohablja mnogo otrok; pren., ekspr. s svojim grobim ravnanjem otroka duševno pohablja ♪
  12.      pohábljenček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pohabljenec: dolgotrajno zdravljenje pohabljenčkov ♪
  13.      pohábljenec  -nca m (ȃ) pohabljen človek: starci in pohabljenci; pren., ekspr. moralni pohabljenec ♪
  14.      pohábljenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost pohabljenega: huda pohabljenost; pren., ekspr. duševna pohabljenost ♪
  15.      pohajáč  -a m (á) nav. ekspr. postopač: trg je bil poln pohajačev; lenuhi in pohajači ♪
  16.      pohajáčka  -e ž (ȃ) ženska oblika od pohajač: ta pohajačka se še zdaj ni vrnila ♪
  17.      pohájanje  -a s (ȃ) glagolnik od pohajati: med pohajanjem po mestu je srečal znanca / pohajanje v šolo ♪
  18.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  19.      pohajkáč  -a m (á) knjiž. pohajkovač, pohajkovalec: srečeval je mlade pohajkače; težaki in pristaniški pohajkači ♪
  20.      póhanec  -nca m (ọ́) agr. za zakol namenjen, navadno farmsko gojen piščanec: farma za pohance ♪
  21.      póhati  -am nedov. (ọ́) pog. cvreti, zlasti panirano živilo: pohati meso; pohati piščanca / pohati krofe póhan -a -o: pohani piščanec; pohane kruhove rezine ∙ pog., ekspr. misliš, da ti bodo tam pohane piške v usta letele da se ti bo brez truda zelo dobro godilo ♪
  22.      pohčériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) posvojiti osebo ženskega spola: pohčerila je svojo nečakinjo ♪
  23.      pohčérjenka  -e ž (ẹ̑) ženska, ki je posvojena: oženil se je s pohčerjenko znanega umetnika ♪
  24.      pohécati se  -am se dov. (ẹ̑) nižje pog. pošaliti se: čeprav se je samo malo pohecal, mu ni odpustila ♪
  25.      pohíšje  -a s (ȋ) zastar. hišna oprema: staro pohišje v gradovih ♪

   61.686 61.711 61.736 61.761 61.786 61.811 61.836 61.861 61.886 61.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA