Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v (601-625) 
- védno prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: vedno ima dosti dela; vedno mislimo nanje; vrata so vedno odprta; biti vedno pripravljen; ekspr. vedno in povsod so bili uspešni 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: to je vedno pomagalo; pride vedno v nepravem trenutku; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: brezskrbni dnevi so za vedno minili; prišla bo za vedno domov ∙ za vedno nas je zapustil ljubi oče v osmrtnicah umrl je; evfem. za vedno je zaspal umrl je 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: prihajati vedno bližje; ta postopek vedno bolj
opuščajo; denarja je imel vedno manj; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo ♪
- védnost -i ž (ẹ́) 1. dejstvo, da kdo kaj ve: vednost nalaga človeku tudi odgovornost; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar. v vednost: a) predsedniku b) članom 2. kar kdo ve: dlje pa naša vednost ne sega; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti // kar se ve sploh: sodobna vednost ne daje opore za tako razlago; vednost o družbi se širi, poglablja 3. zastar. znanje: potrebna je dobra vednost nemškega jezika 4. zastar. veda, znanost: ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi; odkritja vednosti; umetnost in vednost / vremenska vednost vremenoslovje ♪
- védnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na vednost: vednostna poglobitev / vednostna natančnost znanstvena ♪
- védoma prisl. (ẹ̄) star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno ♪
- védomec tudi vedómec -mca m (ẹ́; ọ́) etn., po ljudskem verovanju 1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec 2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec ♪
- védomen -mna -o prid. (ẹ̄) zastar. izkušen, pameten: vedomen čebelar, voditelj / vedomne oči védomno prisl.: ravnati vedomno ● zastar. vedomno izpustiti koga vede, zavestno ♪
- vedoslóvje -a s (ọ̑) zastar. spoznavoslovje, gnoseologija ♪
- vedožêljen -jna -o prid. (é ē) željen vedeti čim več: vedoželjen raziskovalec, učenec; otrok je zelo vedoželjen / vedoželjne oči / redko ne bodi no tako vedoželjen radoveden vedožêljno prisl.: vedoželjno ogledovati neznanca ♪
- vedožêljnež -a m (ȇ) ekspr. vedoželjen človek: znanstveniki in drugi vedoželjneži / človek je velik vedoželjnež ♪
- vedožêljnost -i ž (é) lastnost, značilnost vedoželjnega človeka: njegova vedoželjnost je znana; otroška vedoželjnost / ekspr. vedoželjnost ga je gnala naprej ♪
- vêdra tudi védra -e ž (ē; ẹ̑) nar. vzhodno vedro: z vedro zajeti vodo ♪
- vêdrce tudi védrce -a s (ē; ẹ̄) manjšalnica od vedro: zliti vodo iz vedrca ♪
- vedríca -e ž (í) nar. manjše vedro: z vedrico zlivati vodo v škafe / vedrica vode ♪
- vedrílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) redko 1. kdor kje vedri: vedrilci pod napuščem 2. knjiž. veter, ki povzroča, da se nebo vedri: zapihal je vedrilec / veter vedrilec ♪
- vedrína -e ž (í) 1. stanje vedrega človeka: kljub občasni vedrini je pesimist; žalost prehaja v vedrino / življenjska vedrina / pripoved je polna vedrine 2. vedro nebo: stopil je na prag in se zazrl v vedrino ♪
- vedríšče -a s (í) prostor, kraj, kjer kdo vedri: pred nevihto so si poiskali vedrišče ♪
- vedríti -ím nedov. (ȋ í) 1. čakati v zavetju, da preneha deževati: zaradi neurja so morali vedriti; vedriti pod napuščem 2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen: ta glasba vedri in pomirja; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze ∙ ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on vedríti se nav. 3. os. postajati veder, brezoblačen: nebo se vedri; brezoseb. na zahodu se vedri ♪
- vêdrn tudi védrn -a -o prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na vedro: vedrni ročaj ◊ teh. vedrni bager bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala ♪
- vêdrnik tudi védrnik -a m (ȇ; ẹ̑) nar. klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo: postaviti vedro na vedrnik ♪
- vedrník -a m (í) nar. svetnik priprošnjik za lepo vreme: prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo ♪
- vêdro -a s, mn. tudi védra (é) 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti ∙ lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje ♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder ♪
- vêdrost in védrost tudi vedróst -i ž (é; ẹ́; ọ̑) 1. stanje vedrega človeka: obšla ga je vedrost / vedrost duha 2. lastnost, značilnost vedrega: vedrost neba / vedrost pomladanskega vremena ♪
- vêdrovka tudi védrovka -e ž (ē; ẹ̄) teh. ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov: gasiti z vedrovko ♪
- védski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veda2: vedska književnost / vedska doba ♪
- vedúta -e ž (ȗ) mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke: gledal je znano veduto pred seboj; mestna veduta se je spremenila; vedute parkov, spomenikov // um. slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del: razstavljati portrete in vedute; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki ♪
476 501 526 551 576 601 626 651 676 701 
