Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (5.851-5.875)



  1.      čvekáti  -ám nedov.) 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
  2.      čvekàv  -áva -o prid. ( á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekavih ljudi se je izogibal
  3.      čvekávost  -i ž (á) slabš. lastnost čvekavega človeka: njegova čvekavost ga je jezila
  4.      čveketáti  -ám in -éčem nedov., ẹ́) redko čvekati: ko so ženske nehale čveketati, se je oglasil še sam
  5.      čvékniti  -em tudi čvêkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ) slabš. reči kaj vsebinsko praznega, nespametnega: nič ne premisli, kar čvekne // reči, povedati: no, čvekni že kaj; gotovo bo kdo kaj čveknil o tem
  6.      čvènk  čvênka in čvénka m ( é, ẹ́) lov. piščalka za klicanje sov ali šoj: lov na čvenk
  7.      čvičáti  -ím nedov. (á í) oglašati se z visokim, tožečim glasom: miš čviči ♦ lov. s posnemanjem mišjega glasu klicati živali, zlasti lisice
  8.      čvrčánje  -a s () glagolnik od čvrčati: zbudilo ga je čvrčanje ptic
  9.      čvrčáti  -ím nedov. (á í) redko cvrčati: lastovke, murni čvrčijo / polena čvrčijo v peči
  10.      čvrčkáti  -ám in čvŕčkati -am nedov.; ) redko ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom
  11.      čvrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) nar. ščebetati, čebljati: Cela vrsta ptičev se je že vrnila in na poganjajočih vejah so neutrudno čvrleli škorci (J. Dular)
  12.      čvrljáti  -ám nedov.) redko čebljati, čebrnjati: smukala se je okrog babice in neprestano čvrljala / rada čvrlja z materjo / po drevju čvrljajo sinice
  13.      čvŕst  -a -o stil.prid., čvrstéjši ( ) 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo ◊ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča
  14.      čvrstéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko utrjevati se, krepiti se: nežni listi so polagoma čvrsteli
  15.      čvrstína  -e ž (í) publ. čvrstost, trdnost: čvrstina državnega zunanjepolitičnega položaja / kraški svet mu je dal čvrstino značaja
  16.      čvrstíti  -ím nedov. ( í) redko utrjevati, krepiti: skupne težave so čvrstile njihovo tovarištvo
  17.      čvŕstost  -i ž () lastnost, značilnost čvrstega: dolgo je ohranil mladeniško čvrstost / čvrstost niti / čvrstost prijateljske zveze
  18.      čvrstôta  -e ž (ó) redko čvrstost, trdnost
  19.      čvŕš  -a m ( ) nar. grča: čvrš v mizi ◊ anat. naravna bunkasta odebelina na kosti
  20.      čvŕšast  -a -o prid. () nar. grčast: stara čvršasta bukev
  21.      dácarstvo  -a s (ā) kar se nanaša na dacarje: zasmehoval je dacarstvo
  22.      dáhavec  -vca m () pog., med drugo svetovno vojno interniranec v dahavskem taborišču: sestradani dahavci
  23.      dáhavski  in dáchauski -a -o [dahav-] () pridevnik od Dachau: dahavsko taborišče
  24.      dajátev  -tve ž () kar se obvezno da, daje v denarju ali naturalijah: plačevati dajatve; denarna dajatev; davčne, fevdalne, javne, vojne dajatve; davki in druge dajatve; dajatve v naturalijah; znižanje dajatev; pren. mladinske igre so njegova najtrajnejša dajatev našemu gledališču
  25.      dajátven  -a -o prid. () nanašajoč se na dajatev: dajatvena obveznost / dajatvena tožba

   5.726 5.751 5.776 5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA