Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (5.701-5.725)


  1.      čívkniti  -em dov. (í ȋ) 1. oglasiti se s kratkim, visokim glasom: ptič prestrašeno čivkne // pog., ekspr. reči, povedati: glej, da mi ne čivkneš o tem 2. nizko umreti: ta je že čivknil ♪
  2.      článstvo  -a s (ȃ) 1. člani: sklicati članstvo; število članstva se je povečalo 2. pripadnost k organizaciji ali društvu: njegovo članstvo v društvu je bilo samo formalno / počastili so ga s častnim članstvom ♪
  3.      členítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od členiti: funkcionalna členitev gradbene površine; členitev pročelja / členitev literarnega dela ♪
  4.      členkovít  -a -o prid. (ȋ) ki ima velike, izrazite členke: členkovite kmečke roke / členkovito telo raka telo, sestavljeno iz členkov ♪
  5.      členovít  -a -o prid. (ȋ) ki kaže neravne, vijugave obrise: členovita obala; členovito ozemlje ♦ teh. členovit mehanizem mehanizem, sestavljen iz več členov ♪
  6.      členovítost  -i ž (ȋ) značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale ♪
  7.      človečánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice ♪
  8.      človečánstvo  -a s (ȃ) 1. knjiž. človečnost: pisalo in govorilo se je o nekakšnem človečanstvu; ideja človečanstva 2. zastar. človeštvo: pomagati človečanstvu ♪
  9.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  10.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  11.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  12.      človéčenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov ♪
  13.      človéčina  -e ž (ẹ̑) 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine ♪
  14.      človéčiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi ♪
  15.      človéčjak  tudi človéčjek -a m (ẹ̑) človeški iztrebek ♪
  16.      človéčji  -a -e prid. (ẹ́) star. človeški: človečji rod ♪
  17.      človečnják  -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov ♪
  18.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  19.      človéčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel ♪
  20.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  21.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  22.      človekoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje ♪
  23.      človekoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem ♪
  24.      človekoljúbnost  -i ž (ú) knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost ♪
  25.      človekomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen ♪

   5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA