Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v (5.376-5.400) 
- civilizácija -e ž (á) skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, zlasti glede na znanstveni in tehnični napredek: civilizacija raste; materialna, tehnična civilizacija; moderna, visoka civilizacija / nespečnost je bolezen civilizacije // posebna oblika duhovnega, materialnega in socialnega življenja kakega naroda ali skupine narodov: egipčanska, evropska civilizacija; ostanki civilizacije rodu Maja ◊ zgod. civilizacija po Morganu in Engelsu tretja stopnja v razvoju človeške družbe ♪
- civilizacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na civilizacijo: nagel civilizacijski proces; civilizacijske oblike življenja; biti na nizki civilizacijski stopnji / zobna gniloba je civilizacijska bolezen; civilizacijske dobrine civilizacíjsko prisl.: razvijati se civilizacijsko in tehnično ♪
- civilizátor -ja m (ȃ) nav. iron. kdor širi, prinaša civilizacijo: beli civilizatorji ♪
- civilizatóren -rna -o prid. (ọ̑) ki pospešuje civilizacijo; civilizatoričen: kulturno in civilizatorno prizadevanje ♪
- civilizatóričen -čna -o prid. (ọ́) ki pospešuje civilizacijo: civilizatorične težnje; civilizatorično poslanstvo znanosti // redko civilizacijski: civilizatorične dobrine ♪
- civilizíranec -nca m (ȋ) kdor uporablja dosežke civilizacije: divjak in civiliziranec se morata boriti za obstanek; pomehkužen civiliziranec ♪
- civilizíranost -i ž (ȋ) lastnost civiliziranega človeka: človekova civiliziranost in kultiviranost ♪
- civilizírati -am nedov. in dov. (ȋ) razširjati, prinašati civilizacijo: civilizirati barbare; civilizirati družbo civilizírati se uporabljati dosežke civilizacije: v dvajsetih letih se je dežela močno civilizirala civilizíran -a -o: civiliziran človek; ta dogodek je pretresel ves tedanji civilizirani svet; to je zelo kultivirana in civilizirana dežela / biti vajen udobnega in civiliziranega življenja / šalj. zdaj ko si se obril, si vsaj podoben civiliziranemu človeku ♪
- civílnoprávden -dna -o prid. (ȋ-ȃ) nanašajoč se na civilno pravdo: civilnopravdni postopek ♪
- civílnopráven -vna -o prid. (ȋ-ā) nanašajoč se na civilno pravo: civilnopravni spor / civilnopravna sankcija ♪
- clavecin gl. klavecin ♪
- cmeràv -áva -o in cmérav -a -o prid. (ȁ á; ẹ́) nav. ekspr. ki se (rad) joka: cmerav človek, otrok; cmerava ženska / cmerave besede zaljubljencev pretirano čustvene, prijazne cmerávo tudi cméravo prisl.: cmeravo govoriti ♪
- cméravec in cmerávec -vca m (ẹ́; ȃ) ekspr. kdor se (rad) joka: cmeravec se duši v solzah // slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek: bodi možak, ne pa cmeravec ♪
- cméravka in cmerávka -e ž (ẹ́; ȃ) ekspr. ženska, ki se (rada) joka: zmerom je bila cmeravka ♪
- cmerávost in cméravost -i ž (á; ẹ́) lastnost cmeravega človeka: ti dečki so mi všeč, ker ne poznajo cmeravosti ♪
- cmeríkav -a -o prid. (í) ekspr. cmerav: postal je cmerikav / cmerikav obraz ♪
- cmeríkavec -vca m (í) ekspr. kdor se (rad) joka: vedno se cmeri ta cmerikavec ♪
- cmeríkavost -i ž (í) lastnost cmeravega človeka: s svojo cmerikavostjo je bil vsem zoprn ♪
- cmerljív -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) joka: cmerljiv otrok / biti cmerljive narave ♪
- cmerljívec -vca m (ȋ) ekspr. kdor se (rad) joka: ker je bil vesele narave, ni maral cmerljivcev ♪
- cmévkanje -a s (ẹ̑) glagolnik od cmevkati: cvileče cmevkanje ♪
- cmévkati -am nedov. (ẹ̑) oglašati se s kratkimi, visokimi glasovi, navadno tožečimi: otrok šibko cmevka / pes boječe cmevka // slabš. govoriti, pripovedovati: kaj cmevkaš? cmevkajóč -a -e: cmevkajoče besede ♪
- cmévkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) oglasiti se s kratkim, visokim glasom, navadno tožečim: psiček je cmevknil in zbežal / slabš. pošteno ga je bolelo, pa ni niti cmevknil ♪
- cmíhavec -vca m (í) ekspr. kdor se (rad) cmiha ♪
- cmokàv -áva -o prid. (ȁ á) tak, pri katerem se sliši cmokanje: cmokav glas / cmokavi koraki po blatu ♪
5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 
