Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (2.226-2.250)


  1.      volitíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. hoten, voljen: volitivne duševne funkcije; emotiven, kognitiven in volitiven / volitivni jaz ♪
  2.      volítven  -a -o prid. (ȋ) star. volilen: volitvena enota / volitveni govori ♪
  3.      volívec  -vca m (ȋ) kdor ima pravico voliti: izbrisati, vpisati volivca; seznam, zbor volivcev // kdor voli: volivci so oddajali glasovnice ♪
  4.      volívka  -e ž (ȋ) ženska oblika od volivec: volivci in volivke ♪
  5.      vólja  -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
  6.      vóljen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na voljo: voljne, čustvene in razumske značilnosti / voljno dejanje ♦ jur. voljna sposobnost sposobnost osebe, ki ima za pravna dejanja potrebno voljo ♪
  7.      vóljen  in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
  8.      voljera  gl. voliera ♪
  9.      vóljica  -e ž (ọ́) ekspr. manjšalnica od volja: vaša voljica je, če to naredite / v hiši je bila spet dobra voljica ♪
  10.      voljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da, sme voliti: voljivi delegati, predstavniki ♪
  11.      voljívost  -i ž (í) dejstvo, da se kdo da, sme voliti: nazadovoljni kmetje so zahtevali voljivost župnikov ♪
  12.      vóljnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost voljnega: voljnost kože / pokazati voljnost pomagati; voljnost ljudi za delo ♪
  13.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  14.      volkáč  -a [u̯k] m (á) 1. ekspr. volk: volkač je spet raztrgal jagnje 2. redko nemški ovčar: lajanje volkača ♪
  15.      vólkec  -kca [u̯k] m (ọ̑) manjšalnica od volk: mlad, sestradan volkec; volkulja z volkci ◊ zool. volkec kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon formicarius; volkci majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae ♪
  16.      volkodlák  -a [u̯k] m (ȃ) po ljudskem verovanju 1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk: psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka // človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka: po smrti, v spanju je postal volkodlak / volkodlak mu hodi pit kri 2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako: ženski se je rodil volkodlak ♪
  17.      volkodláštvo  -a [u̯k] s (ȃ) 1. po ljudskem verovanju dejstvo, da je kdo volkodlak: rešiti se volkodlaštva 2. slabš. krvoločnost, maščevalnost: očitati komu volkodlaštvo / volkodlaštvo v človeku ♪
  18.      volkswagen  gl. folksvagen ♪
  19.      volkúlja  -e [u̯k] ž (ú) samica volka: volkulja z mladiči; volk in volkulja ∙ rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija ♪
  20.      vólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno // niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre ● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin ♪
  21.      volnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor prideluje, izdeluje volno: vas volnarjev / volnarji se pripravljajo na jesensko sezono 2. nekdaj trgovec, prekupčevalec z volno: prodati volno volnarju ♪
  22.      volnárski  -a -o [u̯n] prid. (á) nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo: volnarska stroka / volnarska predilnica; volnarske statve široke statve za tkanje volnenih tkanin / volnarska industrija ♪
  23.      volnárstvo  -a [u̯n] s (ȃ) volnarska obrt: volnarstvo in platnarstvo ♪
  24.      vólnast  -a -o [u̯n] prid. (ọ́) po videzu, otipu podoben volni: imeti volnaste lase; pes z volnasto dlako / ekspr. volnasti oblaki / kosmata, volnasta žogica ♪
  25.      vólnat  -a -o [u̯n] prid. (ọ̑) 1. porasel z volni podobno dlako, izrastki: imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi ♦ bot. volnata medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus 2. volnast: volnati lasje / volnati oblaki 3. star. volnen: volnate nogavice ♪

   2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA