Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (1.226-1.250)



  1.      vezívo  -a s (í) 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom
  2.      vézje  -a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja 2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta
  3.      vezljívost  -i ž (í) 1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost 2. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov
  4.      véznica  -e ž (ẹ̑) 1. anat., navadno v zvezi očesna veznica očesna sluznica: vnetje očesne veznice 2. navt. vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova: gredelj, veznice in rebra 3. knjiž. črta, ki povezuje dve točki: narisati veznico / črta veznica
  5.      vézničen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznica 1: veznično tkivo / veznični katar
  6.      véznik  -a m (ẹ̑) 1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevigrad. opečni zidak, prečno položen v zid 2. lingv. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed
  7.      vézniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznik: vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek stavek, ki ga uvaja veznik; vezniška beseda beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
  8.      vezováti  -újem nedov.) star. praznovati god, rojstni dan koga: v nedeljo so vezovali očeta
  9.      vêža  -e stil.ž (é) prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo; mračna, obokana veža; veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata / hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avlastar. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odruetn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši
  10.      véžba  -e ž (ẹ̑) nav. mn., žarg., voj. vaja, urjenje: hoditi na vežbe / strelske vežbe / vojaške vežbe
  11.      vežbálen  -lna -o prid. () knjiž. vadben: vežbalni prostor
  12.      vežbalíšče  -a s (í) knjiž. vadišče: vaditi na vežbališču; vojaško vežbališče; vežbališče za športne konje
  13.      véžbanje  -a s (ẹ̑) knjiž. vadenje, urjenje: redno, vztrajno vežbanje / vežbanje novincev
  14.      véžbati  -am nedov. (ẹ̑) knjiž. vaditi, uriti se: vojaki vežbajo / vežbati koračnico / vežbati se v strojepisju
  15.      vêžen  in véžen -žna -o prid. (; ẹ̑) nanašajoč se na vežo: vežni tlak / vežna vrata
  16.      vêžica  -e ž (é) manjšalnica od veža: stopiti v vežico ∙ mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odruetn. vhodni prostor z ognjiščem v bohinjski hiši
  17.      véžiti se  -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) postajati vegast, kriv: deske se na soncu vežijo
  18.      vglábljanje  -a s (á) glagolnik od vglabljati se: vglabljanje v študij
  19.      vglábljati se  -am se nedov. (á) knjiž. 1. širiti se v globino česa: plesen se vglablja v liste / pogled se vglablja sam vase 2. poglabljati se: vglabljati se v delo, študij
  20.      vglobíti se  -ím se dov., vglóbil se ( í) knjiž. poglobiti se: vglobiti se v delo / vglobiti se v pesem ● knjiž. vglobiti rastlino z loncem vred v zemljo zakopati
  21.      vgnêsti  vgnêtem dov., stil. vgnetó; vgnêtel in vgnétel vgnêtla, stil. vgnèl vgnêla (é) z gnetenjem spraviti v kaj: vgnesti rozine v testo
  22.      vgozdíti  -ím in vgózditi -im dov., vgózdil ( í; ọ̄) narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani
  23.      vgradítev  -tve ž () glagolnik od vgraditi: za vgraditev pripravljen beton / vgraditev merilnih naprav / vgraditev umetnine v prostor
  24.      vgradíti  -ím dov., vgrádil ( í) 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja ∙ publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega delakem. kalcij se vgradi v kosti 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les
  25.      vgrádnja  -e ž (ā) glagolnik od vgraditi: vgradnja različnih materialov / vgradnja motorjev

   1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA