Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (1.101-1.125)


  1.      vesóljnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost vesoljnega: vesoljnost pojava / komika govori o vesoljnosti čustev ♦ rel. vesoljnost evangelija 2. vesoljni svet: človek si domišlja, da presega vesoljnost; biti delec vesoljnosti ● knjiž. pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost belo severno prostranstvo; knjiž. pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost ♪
  2.      vesóljski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vesolje: a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka; vesoljska tehnika / ekspr. vesoljski sprehod zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine; publ. vesoljska doba doba po prvem poletu v vesolje; vesoljska ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete; vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij; vesoljska tekma tekma v vesoljskih raziskavah, poletih ♦ aer. vesoljsko letalo vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj; teh. vesoljska kabina kabina vesoljske ladje ♪
  3.      vesóljstven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. vesoljski: vesoljstveni pojavi ● knjiž. zasejati v človeku vesoljstveni nemir bivanjski; knjiž. protislovje poganja vesoljstveni razvoj celotni ♪
  4.      vesóljstvo  -a s (ọ̑) celota bivajočega: mesto človeka v vesoljstvu / vesoljstvo predmetov / duševno vesoljstvo // knjiž. vesolje, svet: odkrivati, spoznavati vesoljstvo; nekdaj so mislili, da je zemlja središče vesoljstva ♪
  5.      véspa  -e ž (ẹ̑) lažje motorno kolo z majhnimi kolesi italijanske tovarne Piaggio: peljati se na vespi, z vespo; vespa in lambreta ♪
  6.      vespíst  -a m (ȋ) kdor vozi vespo: vespist se je pri nesreči poškodoval ♪
  7.      vést 1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti // s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej ● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ◊ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti ♪
  8.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  9.      vestálka  -e ž (ȃ) pri starih Rimljanih vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine: v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke ∙ knjiž. vestalka družinskega ognjišča mati ♪
  10.      vestálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestalke: vestalska čistost, vestnost / vestalske device ♪
  11.      vésten 1 -tna -o prid., véstnejši (ẹ̄) ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti: vesten delavec ne zamuja; vesten prevajalec, učenec; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar; vesten plačnik // ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti: njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah véstno prisl.: vestno izpolnjevati obveznosti ♪
  12.      vésten 2 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vest, občutek: vestna, moralna merila / vestna svoboda svoboda vesti ♪
  13.      véstern  in wéstern -a [ve-] m (ẹ̄) film o Divjem zahodu: gledati, predvajati vestern / ameriški, italijanski vestern ♪
  14.      vestfálski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vestfalski mir mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne ♪
  15.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  16.      vésti  vézem in vêsti vêzem nedov. (ẹ́; é) delati okras na tkanino z uporabo šivanke in niti: vesti prt; vesti s svilo, z zlatom; ročno, strojno vesti / vesti monogram, vzorec; pren. mraz veze rože na šipe vézen -a -o in vezèn -êna -o: vezena bluza ♪
  17.      vestibúl  -a m (ȗ) knjiž. večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev; preddverje: stopiti v vestibul; sprejeti goste v vestibulu; marmornat vestibul; vestibul hotela / vestibul prvega nadstropja ◊ anat. votlina notranjega ušesa, v katero se odpirajo polkrožni kanali in polž ♪
  18.      vestibuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec ♦ med. vestibularna avra avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti ♪
  19.      vestíčar  -ja m (ȋ) publ. novinar, ki poroča o dnevnih novicah ♪
  20.      vêstija  in véstija -e ž (ē; ẹ̄) 1. star. jopa: obleči vestijo / pletena vestija 2. zastar. telovnik: žametna vestija; vestija s posrebrenimi gumbi ♪
  21.      véstnik  -a m (ẹ̑) 1. glasilo kake organizacije, ustanove: izdajati vestnik / uradni vestnik bilten / Planinski vestnik; Pomurski vestnik 2. zastar. sel, znanilec: poslati v vas vestnika / jaz sam bom vestnik vašega obiska ♪
  22.      véstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost vestnega človeka: vsi so poznali njeno vestnost; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka ♪
  23.      vestón  -a m (ọ̑) alp. puhasti jopič za nizke temperature: obleči veston ♪
  24.      vešálo  -a s (á) 1. mn. vislice: obesiti upornike na vešala / obsojen na smrt na vešalih / ekspr. biti zrel za vešala 2. redko obešalo: sneti zajemalko z vešala ◊ grad. ostrešje z vešali ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah prenaša na natezno vez ♪
  25.      véšč  -a -e prid. (ẹ̄) 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak ● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko ♪

   976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA