Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

utemeljitelj (22)

1.      utemeljítelj  -a m (ȋ) kdor kaj utemelji: idejni utemeljitelj materializma / utemeljitelj zgodovinskega društva ustanovitelj ♪
2.      sòutemeljítelj  -a m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom utemeljitelj česa: bil je neodvisen soutemeljitelj eksperimentalne psihologije ♪
3.      aristotelízem  -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, ki temelji na osnovnih načelih Aristotelove filozofije: utemeljitelj arabskega aristotelizma ♪
4.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
5.      fotogrametríja  -e ž (ȋ) geod. fotografiranje zemeljskega površja in izdelovanje kart na osnovi tako dobljenih posnetkov: fotogrametrija gozdov / pri geodetskih delih so uporabljali tudi fotogrametrijo // nauk o tem: velja za utemeljitelja fotogrametrije ♪
6.      fundátor  -ja m (ȃ) knjiž., redko ustanovitelj, utemeljitelj: fundator akademije ♪
7.      idéjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na idejo: a) jasen idejni in oblikovni osnutek / idejna analiza dela; idejna vsebina literarnega dela / idejni problemi v kulturi / idejni interpretator teksta / idejni utemeljitelj ruskega realizma / spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče b) idejni boj, spor / določena idejna pozicija / idejna in aktualistična poezija / njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi / idejna usmerjenost pouka ideološka ◊ arhit. idejni načrt načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta idéjno prisl.: avtorja sta si idejno sorodna; idejno jasna kritika ♪
8.      ideológ  -a m (ọ̑) navadno s prilastkom predstavnik določene ideologije: ideolog socialne demokracije / ideolog delavskega gibanja / različni politični ideologi // knjiž. idejni utemeljitelj: ideolog kritičnega realizma 19. stoletja ♪
9.      idiomátika  -e ž (á) lingv. 1. nauk o idiomih: utemeljitelj idiomatike 2. idiomi v celoti: prevajalec je dal tuji idiomatiki ustrezno domačo obliko ♪
10.      igrálstvo  -a [u̯s in ls] s (ȃ) 1. dejavnost (gledaliških) igralcev: nastanek in rast slovenskega igralstva; razcvet igralstva / šele po dolgih letih igralstva se je odločil za drug poklic / ima smisel za igralstvo igranje // redko (gledališki) igralci: domače poklicno igralstvo; uspeh našega igralstva 2. (gledališko) igranje: utemeljitelj sodobnega igralstva / skušal je posnemati njegovo igralstvo ♪
11.      komunízem  -zma m (ȋ) brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom / izgradnja komunizma // gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma ◊ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi ♪
12.      kronologíja  -e ž (ȋ) 1. knjiž. časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja, nastajanja: sestaviti kronologijo stranke; kronologija pesmi 2. zgod. veda o merjenju, delitvi časa: predavati kronologijo; utemeljitelj moderne kronologije; kronologija in arheologija ♪
13.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
14.      očetováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., ekspr. 1. biti oče, skrbeti kot oče: zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval 2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik: videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar ♪
15.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪
16.      osnovátelj  -a m (ȃ) zastar. 1. ustanovitelj, utemeljitelj: on je osnovatelj klinike / osnovatelj socializma 2. prireditelj, organizator: osnovatelji zborovanja ♪
17.      práôče  -éta m, im. mn. práočétje tudi práočéti (ȃ-ó ȃ-ẹ́) 1. knjiž. začetnik rodu: imeti skupnega praočeta / naš praoče po bibliji Adam // nav. mn., ekspr. davni prednik: tu so živeli že naši praočetje // praded: smrt njegovega praočeta 2. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: praoče materializma ♪
18.      predhódnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je pred kom drugim imel, zavzemal njegov položaj, funkcijo: direktorjev, predsednikov predhodnik; moj predhodnik v službi // kdor je glede na čas, vrstni red pred kom drugim iste vrste: dramatik je presegel svoje predhodnike / na novem tipu letala smo odpravili napake njegovega predhodnika ♦ mat. predhodnik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno pred kakim drugim številom 2. kdor s svojo dejavnostjo pripravlja pojavitev, vpliva na razvoj nove smeri, novih spoznanj, zlasti v umetnosti, znanosti: predhodniki ilirizma; predhodniki in idejni utemeljitelji realizma ♪
19.      prédnjik  -a m (ẹ̑) 1. obrt. sprednji del oblačila: izdelati prednjik; plesti prednjik; urezati prednjik ♦ obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala 2. knjiž., redko kdor je glede na čas, vrstni red pred čim drugim: zaradi megle ni več videl svojega prednjika v koloni / prednjiki naprednega gibanja utemeljitelji, predhodniki ♪
20.      próza  -e ž (ọ̄) 1. lit. izrazna oblika, za katero je značilen navaden, ne po posebnih obrazcih urejen jezik: proza in verz / drama je pisana deloma v prozi / pesem v prozi 2. lit. literarno ustvarjanje v taki obliki, pripovedništvo: proza in poezija / utemeljitelj slovenske proze // dela v taki obliki: brati, pisati, prevajati prozo / esejistična, lirična, pripovedna, ritmizirana proza / nova zbirka krajših proz proznih del 3. knjiž., ekspr. vsakdanjost, navadnost: hotel je ubežati prozi svojega življenja / njun zakon je postal navadna proza ♪
21.      psíhoanalíza  -e ž (ȋ-ȋ) psih. nauk o vplivu nezavednega na človekovo delovanje: razvoj psihoanalize; utemeljitelj psihoanalize // na tem nauku temelječa metoda zdravljenja duševnih motenj in bolezni: uporabiti psihoanalizo pri odpravljanju nevrotičnih depresij ♪
22.      revizionízem  -zma m (ȋ) 1. polit. zavzemanje, prizadevanje za spremembo nekaterih filozofskih, ekonomskih, političnih osnov marksizma: kritizirati revizionizem / revizionizem v delavskem gibanju; nasprotnik, utemeljitelj revizionizma 2. zavzemanje, prizadevanje za spremembo česa: revizionizem v psihologiji ♪