Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ute (351-375)


  1.      izcúzati  -am tudi scúzati -am dov. (ȗ) pog. izsesati: izcuzal je ves sok iz pomaranče // z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: izcuzati denar za pijačo izcúzan tudi scúzan -a -o: izcuzan sok ∙ pog. to je iz prsta izcuzano to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  2.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ȋ í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas ♪
  3.      izláčniti  -im in zláčniti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: hitra hoja ga je izlačnila izláčniti se in zláčniti se postati lačen: na sprehodu so se zelo izlačnili izláčnjen in zláčnjen -a -o: izlačnjen otrok ♪
  4.      izlakotíti  -ím in izlákotiti -im tudi zlakotíti -ím in zlákotiti -im dov. (ȋ í; á ā) 1. nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: telovadba, veslanje človeka izlakoti 2. knjiž. izstradati, sestradati: internirance so izlakotili izlakotíti se, in izlákotiti se tudi zlakotíti se in zlákotiti se postati lačen: dodobra se je izlakotil in se že veselil kosila izlakotèn -êna -o in izlákoten -a -o tudi zlakotèn -êna -o in zlákoten -a -o: izlakoteni in premrli borci; izlakotene živali / izlakoten obraz ♪
  5.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
  6.      izpádek  -dka m (ȃ) 1. redko izpad: izpadek črke / izpadek naročil je občuten 2. zastar. primanjkljaj, izguba: imeti, kriti izpadek ♪
  7.      izplávati  -am dov. (ȃ) 1. s plavanjem priti iz česa: izplavati iz deroče vode, vrtinca / ladja izplava iz pristanišča izpluje / ekspr. sonce je izplavalo izza oblaka // ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali; izplavati iz revščine; publ. naš film je izplaval iz amaterizma / izplavati iz dolgov plačati, poravnati dolgove 2. priti na površino tekočine: za trenutek je potonil in spet izplaval; podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala; potapljači so izplavali daleč od obale; prim. splavati ♪
  8.      izpodbíjati  -am in spodbíjati -am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj // jur. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo ♪
  9.      izpodbíti  -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
  10.      izpostíti  -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ȋ ọ́, í) nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel ♪
  11.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  12.      izprebístrek  -a [rǝk] m (ȋ) med. čas, trenutek, ko se duševnemu bolniku vrne zavest: v zadnjem času so opazili pri bolniku več izprebistrekov ♪
  13.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  14.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  15.      izravnáva  tudi zravnáva -e ž (ȃ) glagolnik od izravnati: izravnava površine / izravnava ovinka / izravnava nesoglasij, socialnih razlik / utež za izravnavo tehtnice ♪
  16.      izrazljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da izraziti: težko izrazljiv občutek; odnos je izrazljiv s številom; konjski topot je glasbeno izrazljiv 2. knjiž., redko sposoben izražati: narod je potreboval bolj omikan, izrazljiv jezik ♪
  17.      izsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi ● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno izsesán -a -o: izsesan od trpljenja; izsesane prsi ♪
  18.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  19.      iztrêpsti  -trêpem in strêpsti strêpem dov., iztrépel in iztrêpel iztrêpla in strépel in strêpel strêpla (é) z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila / dobro iztrepsti odejo ♪
  20.      iztŕganost  -i ž (ȓ) značilnost iztrganega: iztrganost listov / občutek iztrganosti in osamljenosti ♪
  21.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  22.      izvótljenost  in izvotljênost -i ž (ọ̑; é) značilnost, lastnost izvotljenega: izvotljenost opeke / knjiž. občutek notranje izvotljenosti ♪
  23.      izvŕženost  -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre ♪
  24.      izžéjati  -am dov. (ẹ̑) 1. povzročiti občutek potrebe po pijači: pot človeka izlačni in izžeja 2. nav. ekspr. z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: oblegance so izstradali in izžejali izžéjan -a -o: izžejan popotnik ♪
  25.      járem  -rma m (á) 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva // kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti // v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu // oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom ● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para ◊ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA