Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

utež (51-72)


  1.      protivésje  -a s (ẹ̑) knjiž. protiutež: umetnost je potrebna človeku kot protivesje razumski enostranosti ♪
  2.      púd  -a m (ȗ) nekdaj ruska utežna enota, približno 16,4 kg: tehta šest pudov; pud žita ♪
  3.      sónden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na sondo: sondna naprava ♦ geod. sondno grezilo priprava iz vrvi z merilom in kovinske uteži za merjenje vodnih globin ♪
  4.      stôpnja  -e ž (ó) navadno s prilastkom 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino / z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje ◊ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk ♪
  5.      stót  -a tudi stòt stôta m (ọ̑; ȍ ó) utežna mera, 100 kg: tovor tehta dva stota; pridelati dvajset stotov pšenice na hektar / stari stot 56 kg ♦ teh. metrski stot ♪
  6.      súnek  -nka m (ȗ) 1. hiter, kratek in sorazmerno močen gib: ob sunku si izpahniti roko; sunek proti obrazu; sunek s kolenom, z roko; sunek z nožem / telo se mu je treslo v sunkih; s sunkom odpreti vrata // hiter, kratek in sorazmerno močen premik česa sploh: sunek puške, ročice / sunek vetra; burja je pihala v sunkih do sto kilometrov na uro / ob prvem potresnem sunku so ljudje zbežali na prosto // sila, ki nastane kot posledica takega giba, premika: sunek ga je podrl na tla; ublažiti sunek; močen, rahel sunek / sunki voza so ga premetavali sem in tja / dobiti sunek v trebuh 2. ekspr. oborožena vojaška akcija s hitrim premikom v določeno smer: odbiti sovražnikov sunek 3. ekspr. nenadna, močna pobuda, spodbuda: njegove besede so bile sunek, ki je sprožil to odločitev 4. knjiž. nenadna, močna in kratkotrajna pojavitev česa: sunek strahu / kričanje je prihajalo v sunkih do njih ◊ elektr. (električni) sunek kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost; impulz; fiz. sunek produkt nespremenljive količine in časa; impulz; pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha; pulz; lov., voj. milostni sunek s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. sunek dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej naložiti na prsi, nato pa jo dvigniti nad glavo; dvigniti v sunku sto kilogramov ♪
  7.      svínčnica  -e ž (ȋ) teh. vrvica z utežjo za določanje navpične lege: s svinčnico ugotavljati navpičnost stene ♪
  8.      šékel  -kla m (ẹ́) 1. denarna enota Izraela: stati dvajset šeklov 2. pri Feničanih, starih Judih utežna enota, približno 8 do 16 gramov: tehtati s šekli // kovanec s tako težo: plačati šest šeklov ♪
  9.      tael  -a [tél] m (ẹ̑) nekdaj vzhodnoazijska utežna enota ♪
  10.      talènt  -énta in -ênta m (ȅ ẹ́, é) pri starih Grkih 1. denarna enota, 60 min: dolžen je pet talentov 2. utežna enota, približno 26 kg: talent zlata ♪
  11.      téhtnica  -e ž (ẹ̑) priprava za tehtanje: naravnati, umeriti tehtnico; uravnotežena tehtnica; občutljivost tehtnice / tehtnica se izravna, nagne; dati, stopiti na tehtnico; skodelici tehtnice; jeziček na tehtnici / decimalna tehtnica s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi; javna tehtnica; kuhinjska, osebna, živinska tehtnica; viseča tehtnica za tehtanje v visečem položaju; vzmetna, vzvodna tehtnica; pren. tehtnica pravičnosti ● ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; ekspr. njegovo življenje je na tehtnici je v smrtni nevarnosti; mogoč je najbolj neugoden razplet; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli več možnosti za zmago; rojen v znamenju tehtnice v času od 24. septembra do 23. oktobra; publ. tvoriti jeziček na tehtnici odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani ◊ astr. Tehtnica sedmo ozvezdje živalskega kroga; fiz. torzijska tehtnica priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na nitki, žici; obrt. karatna tehtnica ki kaže težo dragega kamna v karatih; teh. analitična tehtnica ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno; lekarniška tehtnica ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg; precizijska tehtnica ki omogoča zelo natančno tehtanje od 0,01 g do 1 g; rimska tehtnica viseča vzvodna tehtnica s premično utežjo; vodna tehtnica kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege ♪
  12.      tézen 2 -zna -o prid. (ẹ̄) šport. ki se opravlja s počasnimi, enakomernimi gibi, za katere je potrebna velika moč: tezne vaje / tezno dviganje uteži dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej položiti na prsi, nato pa jo s počasnim, enakomernim gibom dvigniti nad glavo tézno prisl.: tezno dvigati ♪
  13.      têžek  in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni / težki portali masivni; težke črne kite debele / težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva / za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda / izvedeti težko resnico zelo neprijetno / težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan / od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek ◊ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže težkó 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo / težko pasti na tla z močnim udarcem ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji ♪
  14.      téžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nanašajoč se na težo: pri tehtanju postaviti blago v težni odnos z utežjo / težna enota; redko težne mere utežne mere ♦ fiz. težni pospešek pospešek, ki ga ima telo pri prostem padu; težno polje gravitacijsko polje ♪
  15.      težínski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. težen: težinska razvrstitev / težinska mera utežna mera ♪
  16.      tóna  -e ž (ọ̑) utežna mera, 1.000 kg: tri tone [3 t] premoga / tovor tehta štiri tone / ekspr. imeti (na) tone zalog zelo veliko ◊ navt. brutoregistrska tona enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m3; netoregistrska tona enota za merjenje ladijske prostornine za tovor in potnike, 2,8 m3; registrska tona enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m3; teh. metrska tona utežna mera, 1.000 kg ♪
  17.      tríatlon  -a m (ȋ) šport., navadno v zvezi olimpijski triatlon do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom, olimpijski troboj: v olimpijskem triatlonu je dvignil 450 kilogramov ♪
  18.      tróbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju ♪
  19.      únča  -e ž (ȗ) angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g: unča masla ♦ obrt. angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g // nekdaj utežna mera, približno 35 g: dobil je tri unče kruha na dan ♪
  20.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  21.      uràd  -áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora ● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju ◊ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji ♪
  22.      vzhódnoázijski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na vzhodni del Azije: vzhodnoazijski predeli / vzhodnoazijska utežna enota ♪

   1 26 51



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA