Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ustrezajoč (6)

1.      nèustrezajóč  tudi nèustrezajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) redko neprimeren: glasbena skupina ni najboljša zaradi neustrezajočih instrumentov ♪
2.      kultivírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča // načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline 2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo; kultivirati gibe, glas // načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje // krepiti, razvijati, utrjevati: kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj kultivíran -a -o 1. deležnik od kultivirati: kultiviran svet / kultivirana rastlina / pevec s kultiviranim glasom; kultiviran jezik / kultiviran okus 2. ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče lastnosti: bil je pošten in kultiviran; kultivirano dekle / kultivirano vedenje / kultivirana dežela ♪
3.      lepôtnost  -i ž (ó) um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti ♪
4.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
5.      stilístika  -e ž (í) 1. lit. veda o značilnostih in primernosti izraznih in oblikovnih sredstev literarnega jezikovnega izražanja: ukvarjati se s stilistiko; poetika in stilistika 2. lingv. veda o stilnih značilnostih besedil: vaje iz stilistike / praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil ♪
6.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪