Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ustaven (4)

1.      ustáven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo ♪
2.      brezustáven  -vna -o prid. (á) jur. ki je brez ustave: brezustavna doba; brezustavno stanje ♪
3.      nèustáven  -vna -o prid. (ȅ-á) jur. brezustaven: neustavna doba // protiustaven: neustavno dejanje ♪
4.      prótiustáven  -vna -o prid. (ọ̑-á) jur. ki je v nasprotju z ustavo: protiustavna odločba / biti obsojen zaradi protiustavne dejavnosti ♪