Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (7.370-7.394)


  1.      zníčiti  -im dov. (í ȋ) star. uničiti, opustošiti: toča je zničila polje; vojaki so zničili mesto zníčiti se izčrpati se, zgarati se: v rudniku se je zničil; zničila se je za otroke zníčen -a -o: zničeni delavci; prim. izničiti ♪
  2.      znížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom 2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati ♦ muz. znižati ton za pol tona 3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: sedež lahko po potrebi znižate; znižati rolete na polovico znížati se 1. postati nižji: morska gladina se je znižala 2. preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se je znižala za pet stopinj / življenjska raven se je zelo znižala znížan -a -o: znižane cene ♪
  3.      znótraj  predl. (ọ́) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki je v mejah določenega predmeta ali prostora, ant. zunaj: hiše znotraj obzidja; biti, nahajati se znotraj označenega področja; publ. zadrževati se znotraj stavbe v stavbi 2. za izražanje omejenosti na kako skupnost, celoto: nesoglasja znotraj stranke; delitev dela znotraj skupnosti / publ. razvoj tehnike znotraj industrijske proizvodnje v industrijski proizvodnji ♪
  4.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  5.      zobáč  -a m (á) ekspr. 1. človek z velikimi zobmi: ne poznam tega zobača 2. kdor kaj zoblje: pregnati zobače grozdja / škorci zobači ◊ zool. zobači morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih; zobati kiti ♪
  6.      zobálo  -a s (á) knjiž. vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti; zobovje: pri smehu pokazati zobalo; konjsko zobalo / umetno zobalo ♪
  7.      zobàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive ♪
  8.      zobáti  zóbljem tudi zóbati -am in zóbljem nedov. (á ọ́; ọ̄) 1. jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna zrna: kokoši zobljejo koruzo; konji zobljejo oves; golobi so mu zobali zrnje kar z roke 2. ekspr. jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose: rad zoblje češnje, grozdje; zobati jagode, maline ● ekspr. z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. tak je, da bi z roke zobal zelo je krotek, ubogljiv ♪
  9.      zóben  -bna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / pog. zobna pasta krema za zobe; zobna ščetka / zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika ◊ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke ♪
  10.      zobíšče  -a s (í) anat. del čeljusti z zobnimi jamicami ♪
  11.      zóbnica  -e ž (ọ̑) anat. jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna jamica: krvavitev iz zobnice ♪
  12.      zobóvje  -a s (ọ̑) vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti: zobovje se menja; očistiti zobovje; odstranjevati ostanke hrane iz zobovja; pravilno razvito zobovje / človeško, živalsko zobovje / umetno zobovje ♦ anat. mlečno ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade, stalno zobovje ki zraste po šestem letu starosti; vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi; ščukasto, škarjasto zobovje ♪
  13.      zobozdravník  -a m (í) zdravnik za bolezni zob in ust: iti k zobozdravniku ♪
  14.      zobozdrávstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni zob in ust: razvoj zobozdravstva / študirati zobozdravstvo stomatologijo / otroško, šolsko zobozdravstvo; preventivno zobozdravstvo ♪
  15.      zóprn  -a -o prid., zóprnejši (ọ̑) 1. ki vzbuja močen občutek neugodja: v hiši je bil zoprn hlad; zoprn veter; zoprna svetloba; zoprno vreme / v ustih je imel zoprn okus; v nos mu je udaril zoprn vonj / ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek // ki vzbuja odpor: zoprn glas; človek zoprnega videza / materini očitki so mu bili zoprni / ima nekaj zoprnih navad; že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna; zoprno vedenje / ekspr. bolj in bolj mi je zoprn / evfem. matematika ji je bila zoprna ni je imela rada 2. ki prinaša veliko neprijetnosti, težav: zoprn dan; zoprna zadeva; zoprno delo // ki povzroča zadrego, negotovost: zoprn dogodek; prišlo je do zoprnega nesporazuma; nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju; namenoma je preslišal zoprno vprašanje 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti: zoprn človek; znebiti se je hotel zoprnega sopotnika / bil je zoprn za družbo nedružaben, nezabaven / ima nekaj zoprnih lastnosti zóprno prislov od zoprn: zoprno govoriti; zoprno se vesti // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža močno neugodje, nezadovoljstvo: zoprno mu je bilo lupiti krompir; zoprno mi je bilo, ko smo se srečali ♪
  16.      zorênje  -a s (é) glagolnik od zoreti: zorenje grozdja; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja ♦ obrt. zorenje gline hranjenje zdrobljene gline, zlasti opečne, v betonski jami, da postane ta enakomerno vlažna in zrnata ♪
  17.      zoréti  -ím nedov., zôrel in zorèl in zorél (ẹ́ í) 1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad; pren. v glavi mu zori nov načrt; ta sklep je vedno bolj zorel v nas // dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu; pren. dobra misel počasi zori ∙ tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča ♦ čeb. med zori 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje; poletni večer počasi zori v noč prehaja; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu zorèč -éča -e: zoreče sadje, žito ♪
  18.      zorganizírati  -am dov. (ȋ) organizirati: zorganizirati pomoč / zorganizirati delavce, mladino / zorganizirati stranko ustanoviti / zorganizirati hrano, prenočišče priskrbeti zorganizíran -a -o: dobro zorganizirano delo ♪
  19.      zoríti  -ím nedov. (ȋ í) delati, povzročati, da postane kaj zrelo: sonce zori češnje; topli dnevi zorijo sadje in ajdo / ekspr. robida je zorila svoje črne jagode // delati, povzročati, da kaj doseže potrebno, ustrezno kakovost: zoriti smetano; vino sam zori in ustekleničuje; pren. življenje ga zori; tri leta je zoril svojo idejo zorjèn -êna -o: pravilno zorjen sir ♪
  20.      zráčen 1 -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki; zračna plast / močen zračni sunek; zračni tok; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak; zračni upor; zračna temperatura; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku / zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema / publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom; zračno ladjevje letala, letalstvo / publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov ◊ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; jur. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države; nevtralni zračni prostor; kem. zračni kisik; med. zračna embolija; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok; območje, področje visokega zračnega tlaka; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom; obrt. zračna petlja verižna petlja; strojn. zračni propeler; zračna črpalka; zračna razredčevalka vakuumska črpalka; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodek zráčno prisl.: motor se hladi zračno ♦ les. zračno suh les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja ♪
  21.      zráčnica  -e ž (ȃ) 1. gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila: zračnica poči, se predre; krpati zračnico; napolniti zračnico; zračnico je razneslo; izpustiti zrak iz zračnice; prazna, predrta zračnica / avtomobilska zračnica; zračnica za kolo 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov: zračnice in dihalnice ♪
  22.      zrahljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da kaj ni več a) trdno sprijeto, gosto: zrahljati zemljo; zrahljati z oranjem, s prekopavanjem / zrahljati slamo, žimo / zrahljati blazine; zrahljati posteljo b) trdno, tesno nameščeno: zrahljati obveze; zrahljati si pas, kravato / zrahljati vozel; zrahljati vajeti popustiti 2. ekspr. narediti, da postane kaj manj močno, izrazito: zrahljati disciplino, enotnost / prepiri so zrahljali vezi v družini ● ekspr. skrbi so mu zrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. zdravje se mu je zrahljalo ni več tako zdrav zrahlján -a -o: zrahljana morala; zrahljana prst; zrahljane vezi ∙ ekspr. imeti zrahljane živce biti živčen, razdražljiv ♪
  23.      zràk  zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  24.      zrakotêsen  -sna -o prid. (é) nestrok. za zrak neprepusten: zrakotesna posoda; zrakotesna vrata zrakotêsno prisl.: zrakotesno zaprt ♪
  25.      zrást  -í ž (ȃ) 1. glagolnik od zrasti: ta kost je nastala z zrastjo več manjših kosti; zrast požiralnika 2. star. rast, postava: močna zrast koga; dekle nežne zrasti 3. anat. mesto, kjer sta s hrustancem skoraj negibljivo zrasli dve kosti: prerezati dimeljnično zrast ♪

   7.245 7.270 7.295 7.320 7.345 7.370 7.395 7.420 7.445 7.470  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA