Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (7.295-7.319)


  1.      zgíbati 2 -am in -ljem dov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo 2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele ♪
  2.      zgodnjáti se  -ám se dov. (á ȃ) star. postati goden: pustiti lan, da se zgodnja; mladiči so se že zgodnjali ♪
  3.      zgòlj  prid. neskl. (ȍ) knjiž. ki je brez česa drugega; gol, čist: bilo je zgolj naključje, da sta se srečala ● ekspr. v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost so bili zelo ponižni in ustrežljivi ♪
  4.      zgórnji  -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑) 1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica // ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice 2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve 3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov 4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost 5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov ◊ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano ♪
  5.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  6.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
  7.      zgradíti  -ím dov., zgrádil (ȋ í) 1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / redko zgraditi zid sezidati / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva 2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek 3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni ◊ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil zgrajèn -êna -o 1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko 2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj ∙ publ. njegov sošolec je bil zgrajen član komunistične partije; prim. izgraditi ♪
  8.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  9.      zgrísti  zgrízem dov. (í) 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi // z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka ● ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi zgrísti se 1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten 2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize zgrízen -a -o: zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; prim. izgristi ♪
  10.      zgrúditi se  -im se dov. (ú ȗ) 1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / redko zgruditi se vznak pasti ∙ vznes. zgrudil se je v grob umrl je 2. redko spremeniti se v grude: prst se zgrudi zgrúditi 1. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: utrujenost človeka zgrudi; zgruditi koga na tla / Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren) 2. ekspr. čustveno zelo prizadeti: če bi to vedela, bi jo zgrudilo ● star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl ♪
  11.      zíbati  tudi zibáti -ljem in -am, in zíbati -ljem in -am nedov. (í á í; í) enakomerno premikati kaj sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: zibati zibelko / valovi zibljejo jadrnico / zibati otroka, da bi zaspal; zibati na kolenih, rokah; stal je na petah in se zibal / medved je zibal glavo ∙ evfem. pri sosedovih bodo zibali dobili otroka; knjiž. zibali so ga v kmečki hiši rodil se je zíbati se tudi zibáti se, in zíbati se 1. enakomerno se premikati sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: ob lepi melodiji se je njeno telo začelo zibati; zibati se po taktu; pri hoji se ziblje v bokih; cveti, veje se zibljejo v vetru; zibati se kot pijanec, raca / ekspr. drobna senca se je zibala po cesti zibajoč se šla ♦ navt. ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi 2. zibajoč se biti, nahajati se kje: čoln se ziblje ob pomolu; ekspr. na prsih se mu zibljejo medalje / v vrču se je zibalo vino / ekspr. na ustnicah se mu ziblje sladek smehljaj / ekspr. cesta se je zibala pod njim zaradi vrtenja v glavi se mu je zdelo, da se cesta ziblje pod njim zibáje: zibaje se oditi, se približati zibajóč -a -e: zibajoč se premikati; zibajoči se koraki; v vetru zibajoča se svetilka zíban -a -o: ziban dojenček; ves rod je bil ziban v tej zibelki ♪
  12.      zíd  -a in -ú m, mn. zidóvi (ȋ) 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni // temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti ● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo ◊ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid ♪
  13.      zidárstvo  -a s (ȃ) zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica ♪
  14.      zídati  tudi zidáti -am nedov. (í á í) 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih ● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna ♪
  15.      zidáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zidati: zidava dobro napreduje; letnica zidave je označena na pročelju; dovoljenje za zidavo / hiša je lepe zidave lepo zidana 2. redko kar je sezidano, zgrajeno: ustavil se je pred visoko opečno zidavo ♪
  16.      zijálo  -a s (á) 1. slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje: odganjati zijala; okrog njega se je nagnetlo veliko zijal / kot psovka kaj tako buljiš, zijalo zijalasto 2. ekspr. odprtina: široka zijala dimnikov / slabš. odpri zijalo usta 3. slabš. kdor zelo glasno, hrupno govori: tega zijala ne morem poslušati ● ekspr. kazati zijala komu, za kom s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati omalovaževanje, nasprotovanje; ekspr. pasti, prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj ♪
  17.      zijáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje // zehati: ves večer že zija 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom ● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti zijáje: zijaje ga je poslušala zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka ♪
  18.      zijàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta; zijavo brezno 2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled ♪
  19.      zijávka  in zijálka -e ž (ȃ) jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko; iti, spustiti se v zijavko; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka ♪
  20.      zimovalíšče  -a s (í) 1. knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovališče / ptice se vračajo iz zimovališč / zimovališče ladij 2. publ. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: razvoj letovišč in zimovališč ♪
  21.      zimovíšče  -a s (í) knjiž. 1. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: tekmovanje v alpskem smučanju bo v znanem zimovišču / šolske prostore so med počitnicami preuredili v zimovišče 2. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovišče ♪
  22.      zíniti  -em dov. (í ȋ) 1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil; ziniti od začudenja; široko ziniti ∙ ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši 2. ekspr. reči, povedati: premisli, kaj boš zinil; v pijanosti marsikaj zine; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja ♪
  23.      zintelektualizírati  -am dov. (ȋ) knjiž. uveljaviti, poudariti um, razum v kaki dejavnosti: zintelektualizirati literarno ustvarjanje zintelektualizíran -a -o: zintelektualiziran dialog; preveč zintelektualizirani ljudje ♪
  24.      zjáhati  -am tudi zjášem dov. (ā) 1. z jahanjem izčrpati, oslabiti: zjahati konja 2. redko razjahati: jezdec se je ustavil in zjahal ♪
  25.      zjeklenéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati zelo odločen, nepopustljiv: v vojni je zjeklenel / njegova volja je zjeklenela ♪

   7.170 7.195 7.220 7.245 7.270 7.295 7.320 7.345 7.370 7.395  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA