Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (6.351-6.375)


  1.      ukazoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor ukazuje: bil je oster ukazovalec / ekspr. ukazovalec svojim čustvom ♪
  2.      ukazoválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska, ki ukazuje: ukazovalka ni popustila / ekspr. resničnost je huda ukazovalka ♪
  3.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  4.      ukíniti  -em dov. (í ȋ) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati ♪
  5.      ukloníti  uklónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. upogniti, pripogniti: sneg je uklonil veje; pod težo se je njegov hrbet uklonil // skloniti: globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti 2. doseči, da se kdo vda, podredi: z ničimer ga ni mogoče ukloniti; ukloniti nasprotnika; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni; ukloniti koga svoji volji / ekspr. ukloniti komu duha, ponos, voljo ● ekspr. glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil nikoli se ni uklonil, vdal; knjiž. s pesmijo ukloniti srca ljudi pridobiti njihovo čustveno naklonjenost; vznes. vsi boste morali ukloniti vrat smrti boste morali umreti ukloníti se 1. prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo, zahteve drugega: pregovarjali so ga, a se ni uklonil; ukloniti se gospodarju / ukloniti se resnici; ukloniti se sodbi, ukazu / ukloniti se premoči; ukloniti se prošnji, želji sprejeti jo, uslišati jo / ukloniti se modi / duh, razum se je uklonil 2. zastar. prikloniti se, pokloniti se: nizko se uklonijo in odidejo; ukloniti se v pozdrav 3. zastar. umakniti se, izogniti se: ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti / ukloniti se komu s pota / neprijetnostim se bo težko ukloniti ◊ fiz. svetloba, zvok se ukloni v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo uklónjen -a -o: uklonjen človek ∙ zastar. vinogradi, uklonjeni pred burjo varni, zavarovani ♪
  6.      ukoreníniti se  -im se dov. (í ȋ) 1. pognati korenine v zemljo: potaknjenec se je že ukoreninil; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil dolgo časa; vztrajno 2. ekspr. postati notranje, čustveno tesno povezan s čim: nikjer se ni mogel ukoreniniti; v novem okolju se je ukoreninil vživel, počutil doma / težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest ukoreníniti narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreniniti nageljnove vršičke ukorenínjen -a -o: ukoreninjeni potaknjenec; biti ukoreninjen v svoji domovini; ukoreninjene navade, vraže; to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju ♪
  7.      ukorenínjati se  -am se nedov. (í) 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest ● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic ♪
  8.      ukrásen  -sna -o prid. (ā) knjiž. okrasen: ukrasni predmeti / narediti ukrasno vijugo ♦ lit. ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo ♪
  9.      ukreníti  ukrénem dov. (ȋ ẹ́) narediti kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: v takem primeru je treba kaj ukreniti; proti taki odločitvi se ne da nič ukreniti; čeprav je stanje vsak dan slabše, nič ne ukrene; ukreniti vse potrebno za varen prevoz tovora; hitro, takoj so ukrenili vse, da se bolezen ne bi razširila / zanimalo ga je, ali bodo kaj ukrenili zoper njega, proti njemu ali ga bodo kaznovali // star. skleniti, odločiti: ukrenili so prodati hišo; ukrenili so, da tujec lahko ostane / jutri odidemo, je ukrenil oče ukrénjen -a -o: kaj je bilo ukrenjeno, da bi se delo lahko nadaljevalo ♪
  10.      ukrèp  -épa m (ȅ ẹ́) kar se naredi v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: ukrep je bil premalo premišljen; predlagani ukrepi naj bi prispevali k utrditvi gospodarstva; poostriti ukrepe proti prekupčevalcem; publ. podvzeti vse potrebne ukrepe za nemoteno delo ukreniti vse potrebno; za ta ukrep so se odločili iz več razlogov; nujen, učinkovit ukrep; ukrepi za varstvo pri delu, za vzdrževanje reda; posledice, učinkovitost ukrepov / administrativni, carinski, davčni, ekonomski ukrepi; disciplinski, vzgojni ukrep; higienski, sanitarni, zdravstveni ukrepi; varčevalni ukrepi; varnostni, zaščitni ukrep; varstveni ukrep / izredni ukrep zaradi izrednega stanja sprejet ukrep, s katerim se skuša normalizirati stanje, pri čemer se povečajo pristojnosti državnih organov // sklep, odločitev za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: ukrepi začnejo veljati naslednji mesec; izdati ukrepe za zaustavitev inflacije; potrditi predlagane ukrepe; izvajanje, uvedba ukrepov ● star. dolgo je premišljeval in tak je bil njegov ukrep sklep, odločitev ◊ jur. represivni ukrepi ki temeljijo na zastraševanju, omejevanju, prisili; začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine ♪
  11.      ukrépati  -am nedov. (ẹ̑) delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: položaj je resen, začnite ukrepati; hitro, odločno, pametno ukrepati; treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno; ukrepati v skladu s predpisi; ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje // v zvezi s proti, zoper delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega nepravilnega, nezakonitega ravnanja: do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo; zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija / proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali so jih kaznovali // star. sklepati, odločati: vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari; ukrepati o novih dajatvah ukrepajóč -a -e: človek je svobodno ukrepajoče bitje ♪
  12.      ukresáti  ukréšem dov., ukrêši ukrešíte; ukrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: ukresati iskro; ukresati ogenj s kresilom in kresalom; pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr. ukresati vžigalico s potegom prižgati / konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre; pren. ukresati iskro upanja, vere v kom ● ekspr. te besede so ukresale ogenj v njem ga čustveno zelo vznemirile, razgibale; ekspr. ukresati dovtip, šalo reči, povedati; ekspr. pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost naredil; pog., ekspr. ukresal jo je za njim kar po bližnjici odšel ukresáti se močno se zasvetiti: iz oblakov so se ukresale strele / ekspr. sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka ∙ ekspr. v njenih očeh se je ukresal plamen jeze je bilo videti, da se je razjezila // ekspr. nenadoma nastati, pojaviti se: v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli; v srcih se jim je ukresalo upanje ♪
  13.      ukrivíti  -ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: mačka je ukrivila hrbet; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo 2. ekspr. povzročiti, da se kdo ukloni, vda: ukriviti upornike; ukriviti koga z davki, s silo; tega človeka se zlepa ne da ukriviti ● ekspr. spet je moral ukriviti hrbet pred njim ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren; knjiž., ekspr. ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase je postal še bolj nedostopen, nepriljuden ukrívljen -a -o: ptice z ukrivljenim kljunom; bil je bolan in ukrivljen od teže let; navzdol, navzgor, vstran ukrivljen; ukrivljena cev, palica; nož z ukrivljenim rezilom ♪
  14.      ukrívljati  -am nedov. (í) dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti // dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet ● ekspr. upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren ♪
  15.      ukrojíti  -ím dov., ukrójil (ȋ í) 1. dati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: ukrojiti hlače, krilo, obleko; lepo, slabo ukrojiti rokave; ukrojiti in sešiti // redko narediti, izdelati: obleko si je ukrojila sama; tako pokrivalo se lahko ukroji tudi iz tanjšega blaga 2. ekspr. dati čemu bistvene značilnosti, obliko: po svoje ukrojiti poročilo / njegovo življenje je ukrojila vojna // izoblikovati, ustvariti: samovoljno ukrojiti pravico, zakone; ukrojiti si poseben slog ukrojèn -êna -o: dobro, elegantno ukrojen plašč; poročila so strankarsko ukrojena ♪
  16.      ukrotíti  -ím dov., ukrótil (ȋ í) 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca // nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj ● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka ♪
  17.      uležáti se  -ím se dov. (á í) z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost: meso se mora uležati; jabolka so se že uležala; pivo, vino se je dobro uležalo / gnojijo le z gnojem, ki se je uležal; njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala / pred tiskom se mora papir dobro uležati ∙ ekspr. vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati se urediti; se časovno odmakniti uležáti knjiž. z ležanjem potlačiti, pomečkati; poležati: uležati posteljo; izletniki so uležali travo uležán -a -o: dobro uležan gnoj; uležana jabolka ∙ hoditi po uležanem snegu sprijetem, zgoščenem ♦ les. uležani les osušen les, ki ob različnih vplivih, zlasti spremembi vlažnosti, ohranja svojo obliko ♪
  18.      ulíti  ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca ulíti se 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto ● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu ∙ čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična ♪
  19.      ulovíti  -ím dov., ulóvil (ȋ í) 1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti: uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi: uloviti kita; ulovil je veliko polhov // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh: uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš 2. ujeti: uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage prestreže, zaustavi / uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka ulovljèn -êna -o: ulovljeni metulji; velika količina ulovljenih rib ♪
  20.      ultra...  ali últra... predpona v sestavljenkah (ȗ) za izražanje a) stanja nad običajno mejo, mero: ultraakustičen, ultrafilter, ultrakratek, ultramikroskop, ultravijoličen, ultrazvok, ultražarki b) zelo visoke, skrajne stopnje: ultralevičar, ultramoderen, ultrareakcionar ♪
  21.      úm  -a m, v drugem pomenu mn. stil. umóvi (ȗ) 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan // zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um ● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo ◊ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost ♪
  22.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  23.      umázanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost umazanega: umazanost rok, stanovanja / v sebi čuti umazanost; spoznal je umazanost vsakdanjega življenja / kolo je prekrila umazanost umazanija, prah // ekspr. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: te umazanosti mu ni odpustila / pripovedovati umazanosti ♪
  24.      umázati  umážem dov., umázala in umazála (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke 2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji ∙ ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj umázan -a -o 1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima 2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo 3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori ● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh ♪
  25.      úmen  úmna -o prid., úmnejši (ú ū) 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski / trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati ♪

   6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426 6.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA