Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ust (3.645-3.669) 
- omreževáti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. obdajati, ograjevati z mrežo: omreževati vrt / pajčevina je omreževala travo 2. ekspr. zvijačno pridobivati si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ona zna omreževati moške ♪
- omréžiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. obdati, ograditi z mrežo: omrežiti taborišče / omrežiti okno zamrežiti; nebo se je omrežilo z oblaki 2. ekspr. zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ta ženska je že marsikoga omrežila / omrežiti komu pamet, srce 3. knjiž., ekspr. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdati: knjiga ga je omrežila z novimi idejami / misel na bolnega očeta ga je omrežila z žalostjo omréžen -a -o: omreženo okno ♪
- omrtvíčenje -a s (ȋ) glagolnik od omrtvičiti: lokalno omrtvičenje; omrtvičenje živca / omrtvičenje ustvarjalnega duha ♪
- onegáv -a -o prid. (á) star. ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati: fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar omamljeni, zmedeni / v zaimenski rabi: zunaj stoji onegavi Pepe; oženil se bo z onegavo Katico ♪
- onemôči -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
- opêči opêčem dov., tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla (é) 1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico; opeči papriko na štedilnikovi plošči; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine 2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo 3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka; opeči s kropom, razbeljenim železom; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami; opeči se z likalnikom; opeči si prste / koprive so jo opekle; sonce ga je opeklo ∙ pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh 4. star. speči: za gostijo je opekel teleta opéči se pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pusti to stvar, da se ne opečeš; opeči se pri kupčiji; že več se jih je opeklo pri njej opečèn -êna -o: opečen
hrbet; biti opečen po rokah; opečene kruhove rezine; lepo opečena teletina ♪
- opéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zmočiti s peno: s pivom je openil brke opénjen -a -o: z milom openjen obraz; openjene ustnice ♪
- operácija -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več
delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
- operóz -a m (ọ̑) lit. član ljubljanskega društva Academia operosorum: prizadevanja operozov ♪
- opijániti -im dov. (á ȃ) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali; opijaniti z vinom // povzročiti pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanila / ta močni vonj ga je opijanil 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: strast po hitrosti ga je opijanila / opijaniti koga z lepimi besedami opijániti se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan: vsako nedeljo se opijani ♪
- opijánjati -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: fantje so opijanjali dekleta; opijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami opijánjati se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan: opijanjati se z žganjem ♪
- opíjati -am nedov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: sam ni pil, druge je pa rad opijal; opijati s slivovko // redko povzročati pijanost, omotico: pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija opíjati se s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: nikoli se ni opijal; do nezavesti se opijati ♪
- opísati in opisáti opíšem dov., opíšite (í á í) 1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja; sam je opisal svoje življenje; nakratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti; opisati potek dela 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog; premica opiše plašč valja ∙ žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku 3. star. pobarvati, poslikati: opisal je veliko pirhov; opisati si obraz opísan -a -o: opisana metoda ne ustreza več; njegove zasluge so opisane zelo natančno; površno opisan ♪
- opíti opíjem dov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili // redko povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami opíti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je, da bi se opil; opiti se z žganjem opít -a -o: opit človek; bila je nekoliko opita; opit od lepote ♪
- opláka -e ž (ȃ) knjiž., redko odpadna voda: v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka ∙ ekspr. sram te bodi, da točiš tako oplako slabo, nekvalitetno vino ♪
- oplašíti in oplášiti -im, in oplašíti -ím dov., oplášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje 2. zastar. preplašiti, prestrašiti: oplašiti otroka; na sestanku so ga malo oplašili; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila oplášen -a -o in oplašèn -êna -o: oplašen otrok; biti oplašen ♪
- oplojevánje -a s (ȃ) glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin ◊ ekon. oplojevanje vrednosti v kapitalistični ekonomiki ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji ♪
- opomínjati -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede ♪
- opómniti -im dov. (ọ̑) 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil // izraziti željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni
prenehal lagati ♪
- oporočíti -ím dov., oporóčil (ȋ í) knjiž., redko z oporoko določiti, zapustiti: oporočiti komu vse premoženje ♪
- oporóka -e ž (ọ̑) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko; umreti brez oporoke; v oporoki zapustiti; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pismena, ustna oporoka / dedovati po oporoki; pren. Prešernova pesniška oporoka ♦ jur. izpodbiti oporoko s tožbo ♪
- oprávek -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se
spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da
ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
- opravíčiti -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi
obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
- opráviti -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga
prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim
določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa
težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini
jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved;
strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
- oprávnik -a m (ȃ) 1. redko upravnik: opravnik posestev 2. zastar. agent: opravnik zavarovalne družbe / borzni opravnik ● zastar. zbrali so se vsi opravniki društva funkcionarji ♪
3.520 3.545 3.570 3.595 3.620 3.645 3.670 3.695 3.720 3.745