Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ust (3.470-3.494) 
- odgánjati -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec 2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja 3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice odgánjati se skakati, poganjati se: odganjal se je od drevesa do drevesa / te živali se odganjajo z obema nogama hkrati odganjajóč -a -e: njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma; odganjajoče drevje ♪
- odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti / ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi 3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste 4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že
odgnala mačice odgnáti se skočiti, pognati se: plesalec se je visoko odgnal; z vso silo se je odgnal in preskočil potok / žarg., šport. na startu se je preslabo odgnal odrinil ∙ knjiž. razprava se je po kvaliteti daleč odgnala je zelo kvalitetna odgnán -a -o: deček, odgnan od mize, je jokal v kotu ♪
- odgovárjati -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma,
razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj,
ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪
- odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj // ki je v takem odnosu do česa negativnega,
kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum;
odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo ◊ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili ♪
- odgovoríti -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti // pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril // sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril,
če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili // napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto // povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno // oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok ♦ ptt odgovoriti na telefonski
klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče // reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta ● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se:
odgovoriti se ljubezni ♪
- odgovórnost -i ž (ọ́) 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti;
publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino 5. lastnost, značilnost tega, kar
zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve ● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor ◊ jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja ♪
- odigráti -ám dov. (á ȃ) končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala // poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral / publ. v narodnoosvobodilnem gibanju je odigral pomembno vlogo je bil pomemben b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov; sonato je odigrala z odlično tehniko // z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka; naša reprezentanca je odigrala pet tekem ● ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna odigráti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: dogodek se je odigral malo prej;
na teh tleh se je odigrala krvava drama / prizor se je odigral na cesti nepričakovano in bliskovito; publ. tu se je odigrala odločilna bitka bojevala, bila odigrán -a -o: odigrana partija, predstava; vse napovedane tekme so bile odigrane ♪
- odigrávati -am nedov. (ȃ) knjiž. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem; igrati: odlično je odigraval vlogo glavnega junaka / redko predstavo so odigravali na prostem uprizarjali odigrávati se nav. 3. os., knjiž. goditi se, dogajati se: kaj se odigrava tu; vse se je odigravalo pred njenimi očmi / zgodba se odigrava v drugi polovici prejšnjega stoletja / publ.: v organizmu se odigravajo ob tem velike spremembe nastajajo; med njimi se odigravajo velika nasprotja so; proces se le počasi odigrava poteka, se razvija ♪
- odíti -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih /
večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
- odjékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej ● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala ♪
- odjénjati -am dov. (ẹ̄) raba peša 1. odnehati, popustiti: ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja 2. nehati, prenehati: nazadnje je dež odjenjal; nista odjenjali govoriti ♪
- odjenljív -a -o prid. (ȋ í) raba peša popustljiv: pameten in odjenljiv človek je ● nar. primorsko odjenljiv sneg udirajoč se, južen ♪
- odjenljívost -i ž (í) raba peša popustljivost: vljudna odjenljivost ♪
- odklánjanje -a s (ȃ) glagolnik od odklanjati: odklanjanje pomoči / odklanjanje pripomb; odklanjanje idejno neustreznih sestavkov / odklanjanje dramskega dela je občinstvo izrazilo z molkom / tako ravnanje staršev povzroča pri otroku čustveno odklanjanje; idejno odklanjanje / odklanjanje elektronskega curka ♪
- odklánjati -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati
spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
- odkleníti -klénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan 2. knjiž., ekspr. razkriti, razodeti: odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce ● ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu odklénjen -a -o: odklenjena soba; odklenjena vrata ♪
- odkóvek -vka m (ọ̑) teh. kovan polizdelek: izdelovati, izvažati odkovke; jeklen odkovek; odkovki za avtomobilsko in kovinsko industrijo ♪
- odkŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega: odkrhniti kos krede; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren; noht se je odkrhnil; odkrhniti si zob // ekspr. odlomiti, odtrgati: medved mu je odkrhnil čeljust; odkrhniti kos pečenke ● ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega odkŕhniti se nar. primorsko odhrkniti se: glasno se je odkrhnil in začel govoriti odkŕhnjen -a -o: odkrhnjen kip, noht; kamen, odkrhnjen od zidu; odkrhnjena veja ♪
- odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so
pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj
novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko
odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne
cenim ♪
- odkritosŕčen -čna -o prid., odkritosŕčnejši (ȓ) ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: je odkritosrčen človek; proti njemu ni bila odkritosrčna // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: odkritosrčne besede; odkritosrčna izpoved / pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem odkritosŕčno prisl.: odkritosrčno gledati komu v obraz; odkritosrčno mu je povedala, kaj je storila ♪
- odláganje -a s (ȃ) glagolnik od odlagati: odlaganje orodja po končanem delu / odlaganje blaga, materiala / rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem / odlaganje rešitve / storiti brez odlaganja hitro, takoj ♪
- odlágati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati
vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
- odléči -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo // izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / redko odleglo ji je od skrbi oddahnila se je 2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti 3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar) 4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo // zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže ♪
- odljúden -dna -o prid. (ú ū) 1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek; sosed je precej odljuden // ekspr. neprijazen, nepriljuden: domov je prihajal utrujen in odljuden; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje 2. neprijeten, pust: odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna prazna, zapuščena odljúdno prisl.: odljudno gledati, živeti ♪
- odlóčba -e ž (ọ̑) 1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba ♦ jur. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje // dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba 2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo ♪
3.345 3.370 3.395 3.420 3.445 3.470 3.495 3.520 3.545 3.570