Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (3.051-3.075)


  1.      nasílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna ● publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno ◊ les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves nasílno prisl.: nasilno odpeljati, odvzeti; nasilno odpreti vrata s silo, na neustrezen način ♪
  2.      nasiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: tu ne sme nihče nikogar nasiljevati / nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče / reklama človeka nasiljuje / nasiljevati koga z obiski, vprašanji nadlegovati 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne predele mesta / ta umetnik nasiljuje naravo / nasiljevati svoja čustva proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici ♪
  3.      nasíp  -a m (ȋ) nasut in utrjen pas zemljišča: če bi nasip popustil, bi prišlo do katastrofe; graditi, utrjevati, zviševati nasipe; višina, vznožje nasipa; nasipi in rovi / cestni, železniški nasip; reka izpodkopava obrambne nasipe ♪
  4.      nasípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: nasipati grah v lonec; odnašali so zemljo in jo nasipali na drugem, nižjem koncu njive / reke poplavljajo in nasipajo / ekspr. žvenk cekinov, ki so si jih nasipali v žepe 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipati cesto; kamenje je pregrobo, da bi z njim nasipali pot // z nasipanjem delati kaj višje: nasipati tla nasípan -a -o: neustalj. hoditi po beli, nasipani cesti nasuti ♪
  5.      naskakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od naskakovati: armada je opustila naskakovanje / naskakovanje svetovnega rekorda / naskakovanje ženskih src ♪
  6.      naskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil: naskoki so se ponavljali vse dopoldne; odbiti, pričakovati naskok; popustiti naskokom sovražnikove vojske; naskok na trdnjavo / pripraviti se na naskok; preiti, pognati se v naskok / partizani so v naskoku zavzeli bunker; pren., ekspr. napovedati naskok na svetovni rekord; alpinisti so v naskoku osvojili vrh ♦ šport. naskok na telovadno orodje 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju; prednost: imeti,ȁ ♪
  7.      naslávljanje  -a s (á) glagolnik od naslavljati: naslavljanje poštnih pošiljk / opustiti naslavljanje poglavij / naslavljanje nadrejenih oseb; spoštljivo naslavljanje ♪
  8.      naslédnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki ♪
  9.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  10.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  11.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  12.      nasmèh  in nasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice ♪
  13.      nasméhniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali; ljubeznivo se mu je nasmehnila; veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti; ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav ● ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so ♪
  14.      nasmehováti se  -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu; zadovoljno, zlobno se nasmehovati ♪
  15.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  16.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
  17.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  18.      nasôpsti se  -sôpem se dov., nasópel se in nasôpel se nasôpla se (ó) knjiž. nadihati se: stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka / nasopsti se dima / redko ustavil se je, da bi se nasopel oddahnil ♪
  19.      naspróti  predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
  20.      nasprotováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi; vsi mu nasprotujejo; nasprotovati tovarišem; težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje; politično, strokovno nasprotovati // biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom 2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu; zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika nasprotováti si biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: izjave prič si nasprotujejo nasprotujóč -a -e: v njem je nasprotujoč duh; nasprotujoči si nazori; nasprotujoče si izjave, trditve; navdajala so ga nasprotujoča si čustva; nasprotujoča si povelja, stališča ♪
  21.      nastájati  -am nedov. (ā) nav. 3. os. izraža začenjanje, začetek obstajanja, bivanja: v tistem obdobju so nastajale nove države / denarni fondi nastajajo iz različnih virov; pri takem ravnanju nastaja velika škoda / dan nastaja dani se / publ. nastaja vprašanje, če je taka rešitev res najboljša je vprašanje ♦ meteor. nastaja področje visokega zračnega pritiska // s prislovnim določilom izraža, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti nastajajo iz hrustanca; snovi, ki nastajajo pri vrenju; klorofil nastaja pod vplivom svetlobe / pod kiparjevimi rokami nastaja umetnina / publ.: zaradi njegove odločitve že nastajajo težave; z reorganizacijo gospodarstva so nastajale velike spremembe nastajajóč -a -e: nastajajoč dan; nastajajoče države; nastajajoča škoda; nastajajoča umetnina ♪
  22.      nastáli  -a -o prid. (á) ki je rezultat določenega postopka, dogajanja: iz hrustanca nastale kosti; oceniti nastalo škodo / z oslabljenim pomenom: izkoristiti nastali položaj; v nastali gneči je izgubila torbico; priložnostno nastale pesmi; prim. nastati ♪
  23.      nastanítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nastanitev: preskrbeti ustrezne nastanitvene prostore / nastanitveni načrt / publ. povečati nastanitvene kapacitete ♪
  24.      nastáti  -stánem dov. (á ȃ) nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: v tistem času je nastalo več novih držav / ob potresu je nastala velika škoda / kmalu bo nastal dan se bo zdanilo; v tovarni je nastal požar je začelo goreti / nenadoma nastane hrup in krik; mučen molk je nastal; po tem dogodku je nastalo med njima veliko sovraštvo // s prislovnim določilom izraža, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: kosti so nastale iz hrustanca; te snovi nastanejo pri vrenju / roman je nastal v težkih okoliščinah / publ. v zvezi s tem bodo nastale še neprijetnosti; prim. nastali ♪
  25.      nastávek  -vka m (ȃ) 1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke; zamenjati nastavek; kovinski, plastični nastavek; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik 2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek; ulit nastavek / vpenjalni nastavek; nastavek s prirobnico 3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva 4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek // kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost ◊ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa; lingv. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu; muz. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini ♪

   2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA