Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (2.901-2.925)


  1.      nacionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna 2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 29. november je naš nacionalni praznik / dinar je v več državah nacionalna valuta / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ◊ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795 nacionálno prisl.: nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim ♪
  2.      načêlnik  -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev ◊ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže ♪
  3.      načêlnost  -i ž (ȇ) lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka ♪
  4.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  5.      načêlstvo  -a s (ȇ) 1. urad načelnika: uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada 2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo 3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki ♪
  6.      načín  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu // v zvezi na vsak način poudarja a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna ● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo ◊ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način ♪
  7.      načŕt  -a m (ȓ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu // kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt 4. grafični prikaz kakega objekta, področja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid ● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost ◊ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
  8.      načrtoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, področje: načrtovalci avtocest, mest; načrtovalec zgradbe projektant / načrtovalci in tehnični risarji / urbanistični načrtovalec // publ. kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: načrtovalec zunanje politike / načrtovalec proizvodnje / načrtovalec prihodnosti ♪
  9.      načrtovánje  -a s (ȃ) glagolnik od načrtovati: načrtovanje geometrijskih likov / načrtovanje industrijskih mest, objektov / načrtovanje potovanja mu je vzelo precej časa / ukvarjajo se z načrtovanjem proizvodnje, denarnega prometa / načrtovanje prihodnosti ◊ ekon. mrežno načrtovanje nauk o načrtovanju velikih del; med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok; urb. urbanistično načrtovanje ♪
  10.      načrtováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik // knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek 2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, področje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice // publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon dinarjev prometa; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost // publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnico; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja načrtován -a -o: načrtovani objekti; načrtovana proizvodnja ♦ soc. načrtovana nosečnost nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo kontracepcijskih sredstev ♪
  11.      nad  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ) 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak; balon se je dvignil nad oblake; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca; pren. hotel se je vzdigniti nad druge; nesreča pride nadme 2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga; iti nad petelina; planiti nad sovražnika; elipt. ne upa se nadenj 3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč dinarjev; tehta nad sto kilogramov; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let; čakati nad dve uri // ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega II. z orodnikom 1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk // za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi; noga nad kolenom / voda nad jezom; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri // za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom; imeti predstojnike nad seboj; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom; pren. grad gospoduje nad dolino 2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad republiškim povprečjem; prodaja se nad resnično vrednostjo // ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi 3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem; maščevati se nad sovražnikom; zamisliti se nad vsebino romana; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom 4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom; uživati nad nesrečo bližnjega; zgražati se nad nedostojnim početjem; veselje nad dogodkom; razočaranje nad kom ● ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse ♪
  12.      nad...  ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda, nadvlada; nadvladovati, nadzirati c) preseganja navadne, običajne mere: nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen, nadzvočen č) kvalitativnega preseganja: nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski, nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost ♪
  13.      nadahníti  in nadáhniti -em dov. (ȋ á) 1. dati čemu rahel barvni odtenek: rdečica je nadahnila njegovo lice / nebo se škrlatno nadahne 2. knjiž. rahlo zvočno ali čustveno obarvati: besede je nadahnil s škodoželjnostjo / od časa do časa nadahne njen obraz posebna milina 3. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: uspeh ga je nadahnil z optimizmom / nadahnila mu je poguma dala nadáhnjen -a -o 1. deležnik od nadahniti: rožnato nadahnjen cvet; z rdečico nadahnjen obraz; s posmehom nadahnjene besede 2. knjiž. navdahnjen: nadahnjen z upanjem ♪
  14.      nadárbina  -e ž (ȃ) rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti nadarbino / cerkvena nadarbina // dohodki in premoženje, zvezani s tako službo: nizke, visoke nadarbine; hiše, zemljišča in druge nadarbine ♪
  15.      nàdčútnost  -i ž (ȁ-ū) knjiž. lastnost, stanje nadčutnega: zamakniti se v nadčutnost; nadčutnost lepote, misli // kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati: vedno bolj je težil k nadčutnosti ♪
  16.      nadebúden  -dna -o prid. (ú ū) neustalj. nadobuden: to je delo mladega, nadebudnega umetnika / naš nadebudni sinko; naša nadebudna mladina ♪
  17.      nadebúdnež  -a m (ȗ) neustalj. nadobudnež: podjetni nadebudneži ♪
  18.      nadebúdnica  -e ž (ȗ) neustalj. nadobudnica: za službo se je prijavila dvajsetletna nadebudnica ♪
  19.      nadíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel barvni odtenek: sencam je dal slikar moder nadih; listje že dobiva rdeč nadih; cvet z rožnatim nadihom; na licih je imela nadih rdečice / vlažen nadih na šipah 2. rahla zvočna ali čustvena obarvanost: oddaljenost je dajala melodiji otožen nadih; njegove besede so imele posmehljiv nadih / s takimi dodatki dajemo oblekam modni nadih poudarek; afera je dobila političen nadih prizvok / z oslabljenim pomenom: pogledala ga je z nadihom groze; v njegovem glasu je bilo opaziti nadih škodoželjnosti ♪
  20.      nadlegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: nadlegovati gosta, mimoidoče; nadlegovati z vprašanji, željami; pismeno, vsiljivo nadlegovati / vsako žensko nadleguje / star. Turki so neprestano nadlegovali deželo napadali, ropali / komarji, muhe nadlegujejo živino / kot vljudnostna fraza oprostite, da vas nadlegujem // nav. ekspr. s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: dolgovi ga nadlegujejo; razne bolezni nadlegujejo trto ∙ ekspr. ta misel ga že dolgo nadleguje vznemirja, muči; ekspr. pri hoji ga nadleguje sapa težko diha; ekspr. starost ga je nadlegovala povzročala neprijetnosti, težave 2. vztrajno, vsiljivo prositi: snubci nadlegujejo očeta za hčer; nadlegovati sosede za denar; nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel // redko vztrajno, vsiljivo spraševati: novinarji so ga nadlegovali o dogodku; kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči ♪
  21.      nàdnaráva  -e ž (ȁ-ȃ) v krščanstvu kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo; razmerje med naravo in nadnaravo ♪
  22.      nàdnaráven  -vna -o prid. (ȁ-á) 1. v krščanstvu ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: nadnaravni svet; nadnaravne sile, sposobnosti / nadnaravna bitja / verovati v nadnaravno življenje // ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: nadnaravni pojavi; nadnaravna moč 2. ekspr. zelo velik izreden: nadnaravna lepota, moč / kip nadnaravne velikosti ♪
  23.      nadoknáditi  -im dov. (á ȃ) napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu; nadomestiti: primanjkljaj so hitro nadoknadili; nadoknaditi zamujeno / kdo bo nadoknadil škodo plačal, povrnil // zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi ♪
  24.      nadoméstek  -tka m (ẹ̑) navadno s prilastkom izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega, boljšega: sintetični nadomestek / nadomestek za surovine / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži ♦ ekon. denarni nadomestek kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti // nav. ekspr. nadomestilo: prevod je navadno le skromen nadomestek originala / dati kaj za nadomestek / izplačati nadomestek ♪
  25.      nadomestílo  -a s (í) 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki 2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč dinarjev; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo ◊ jur. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec ♪

   2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA