Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (1.926-1.950)


  1.      izrážanje  -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje ◊ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij ♪
  2.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  3.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme ♪
  4.      izríniti  -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
  5.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
  6.      izročílo  -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo // ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu ♪
  7.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  8.      izrópati  -am tudi zrópati -am dov. (ọ̑) nasilno odvzeti materialne dobrine: izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo izrópan tudi zrópan -a -o: izropani grobovi; izropana dežela ♪
  9.      izsáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) knjiž. izsušen: izsahla trava, zemlja / izsahle ustnice ♪
  10.      izsánjati  -am dov. (á) knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili / z notranjim predmetom izsanjati sanje o sreči izsánjati se prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo izsánjan -a -o: izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja ♪
  11.      izselíti  -sélim dov. (ȋ ẹ́) povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega področja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi izselíti se zapustiti svoje bivališče: sosedje so se izselili / izseliti se v tujino / zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja ♪
  12.      izséljeniški  -a -o prid. (ẹ́) star. izseljenski: izseljeniško društvo / izseljeniško taborišče ♪
  13.      izséljenski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis; izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica ♪
  14.      izseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče: okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali; izseljevati stranke iz hiše izseljeváti se zapuščati svoje bivališče: ljudje so se začeli izseljevati / kmečko prebivalstvo se izseljuje v mesta; množično se izseljevati v tujino ♪
  15.      izsíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba ♪
  16.      izsôpsti  -sôpem dov., izsópel in izsôpel izsôpla (ó) 1. z odprtimi usti močno iztisniti zrak: izsopsti iz pljuč / vonja po trohnobi še dolgo ni mogel izsopsti 2. ekspr. sopeč reči, povedati: izsopsti besedo; nekaj je izsopel v pozdrav izsôpsti se prenehati sopsti: na vrhu so se ustavili, da bi se izsopli ♪
  17.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  18.      izstópati  -am nedov. (ọ̄) 1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče 2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba 4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga // knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju ∙ publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč izstopajóč -a -e: izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice ♪
  19.      izstopíti  in izstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili 2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo / izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati 4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik komandanta bil je boljši kot drugi ∙ ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi 5. redko prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila ◊ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon izstopívši zastar.: izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki ♪
  20.      izsušíti  -ím dov., izsúšil (ȋ í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo ∙ ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni izsušíti se izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši ∙ ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal izsušèn -êna -o: izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje ♪
  21.      izšóbiti  -im dov. (ọ́ ọ̄) navadno v zvezi z ustnice potisniti naprej: izšobila je ustnice / izšobiti usta izšóbiti se našobiti se: popestovala [je] roke, se izšobila pod zdicastim nosom .. in se naredila še bolj sito in odžejano (P. Zidar) izšóbljen -a -o: izšobljene ustnice; izšobljena usta ♪
  22.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪
  23.      iztèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu / računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek ◊ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan ♪
  24.      iztékati  -am tudi stékati -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati iz česa: tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorja iztékati se tudi stékati se 1. približevati se koncu trajanja: dopust se izteka; rok za prijavo se izteka / ekspr. čutil je, da se mu življenje izteka / knjiž. pred gledalci se iztekajo posamezne usode ljudi zaključujejo 2. izlivati se: reka se izteka v morje // s prislovnim določilom prehajati v kaj drugega: predmestne ceste se iztekajo v polje; ulica se izteka na glavni trg / rokav se plosko izteka v žep 3. navadno v zvezi z ura približevati se koncu teka, tečenja, ker kmalu ne bo več energije od navitja: ura se izteka, treba jo bo naviti ∙ vznes. njegove ure se iztekajo kmalu bo umrl iztekajóč tudi stekajóč -a -e: iztekajoča voda; iztekajoče se leto; prim. stekati ♪
  25.      iztočíti  -tóčim tudi stočíti stóčim dov. (ȋ ọ́) 1. spraviti kaj (tekočega) iz česa: iztočiti limonado, sok; iztočiti vino iz soda; pren., knjiž. iztočiti strup iz duše ∙ ekspr. njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati ♦ čeb. iztočiti med iz satja // s točenjem izprazniti: iztočiti sod, steklenico 2. pog. prodati (pijačo): zaradi draginje bo iztočil manj vina; na veselici se je veliko iztočilo 3. redko pustiti izteči: iztočiti je treba precej vode, preden je hladna; prim. stočiti ♪

   1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA