Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (1.895-1.919)


  1.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
  2.      izposlováti  -újem dov. (á ȗ) s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi: stric mu je izposloval službo v banki; kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij; na občini mu je izposloval dovoljenje; izposloval si je daljši dopust ♪
  3.      izposojeválnica  tudi sposojeválnica -e ž (ȃ) prostor, kjer se izposoja: knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico; poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme // ustanova, ki izposoja: izposojevalnica filmov ♪
  4.      izpostáva  -e ž (ȃ) manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; ekspozitura: ustanoviti izpostavo; izpostava zavoda za zaposlovanje ♪
  5.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  6.      izpovedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpovedovati: izpovedovanje čustev, ljubezni; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov; izpovedovanje vere ♪
  7.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  8.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  9.      izpraševánje  tudi spraševánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo ♪
  10.      izpráti  -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato izprán tudi sprán -a -o 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati ♪
  11.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  12.      izpraznjeváti  -újem tudi spraznjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči ∙ ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival 2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje ♪
  13.      izpréti  -prèm dov., izpŕl (ẹ́ ȅ) v kapitalizmu začasno odpustiti z dela stavkajoče delavce: izpreti delavce iz tovarne ♪
  14.      izpŕhati  -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati ♪
  15.      izprhávati  -am nedov. (ȃ) s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa: izprhavati vodo; pren. vlak izprhava oblake sopare ♪
  16.      izprídigati  -am dov. (í) ekspr. reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži: izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi; pusti ga, naj se izpridiga ♪
  17.      izpríščiti se  -im se dov. (í ȋ) med. izpustiti se: lišaj se izprišči; brezoseb. po životu se mu je izpriščilo / koža se izprišči ♪
  18.      izprosíti  -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ȋ ọ́) 1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust // rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje 2. redko pregovoriti, prepričati: očeta ne bo mogoče izprositi ● nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti ♪
  19.      izpŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu izpŕskati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja ● nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi ♪
  20.      izpsováti  -újem dov., izpsovál (á ú) redko ozmerjati, ošteti: izpsovala je sosedo izpsováti se ekspr. z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, naj se izpsuje ♪
  21.      izpúhati  -am dov. (ū) s puhanjem spraviti iz ust, pljuč: izpuhati tobakov dim / lokomotiva izpuha paro ♪
  22.      izpuhávati  -am nedov. (ȃ) s puhanjem spravljati iz ust, pljuč: kadi cigareto in veselo izpuhava dim; izpuhavati toplo sapo / ekspr. rakete izpuhavajo pline ♪
  23.      izpúhniti  -em dov. (ú ȗ) s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč: izpuhnil je oblaček dima; izpuhniti toplo sapo ♪
  24.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
  25.      izravnáti  -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti ravno: izravnati površino, tla 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando ● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti ◊ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino izravnán tudi zravnán -a -o: izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; prim. zravnati ♪

   1.770 1.795 1.820 1.845 1.870 1.895 1.920 1.945 1.970 1.995  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA