Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (176-200)


  1.      dopústen 1 -tna -o prid. (ú; lingv. ȗ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj; tak odstotek vode v maslu je še dopusten; najmanjša dopustna plača; dopustna razlika v ceni ◊ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev ♪
  2.      dopústen 2 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na dopust: v dopustnih dneh se veliko ukvarja s športom ♪
  3.      dopustílo  -a s (í) zastar. dovoljenje: prosil bom dopustila, da bi tisti dan vino točil; obrtna dopustila ♪
  4.      dopustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dopustiti: to je storil z njegovo dopustitvijo; dopustitev dejanja ♪
  5.      dopustíti  -ím dov., dopústil (ȋ í) 1. ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi: dopustil je, da je odšla domov / tega vendar ne smemo dopustiti dovoliti 2. knjiž. priznati za možno: nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče dopuščèn -êna -o: star. dopuščeno mu je bilo vrniti se domov ♪
  6.      dopustljív  -a -o prid. (ȋ í) redko ki se (še) dopušča; dopusten: to ni dopustljivo ♪
  7.      dopústnica  -e ž (ȗ) 1. redko dovolilnica, dovoljenje za dopust: dobiti dopustnico / v četi so nenadoma preklicali vse dopustnice 2. ženska oblika od dopustnik ♪
  8.      dopústnik  -a m (ȗ) kdor ima dopust: pregledal je seznam dopustnikov / dopustniki so se vračali v vojašnico / dopustniki in izletniki; letos je bilo na Jadranu veliko dopustnikov ♪
  9.      dopústniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na dopustnike ali dopust: svoje dopustniške dneve preživlja v gorah; dopustniška sezona / dopustniški kraji; dopustniške olajšave ♪
  10.      dopústnost  -i ž (ú) lastnost dopustnega: dopustnost stroge literarne kritike; dopustnost pritožbe / to je še v mejah umetniške dopustnosti ♪
  11.      drúštvece  in drúštevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) manjšalnica od društvo: ustanovili smo nekakšno društvece ♪
  12.      drúštven  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno ♪
  13.      drúštvenica  -e ž (ȗ) zastar. članica: število društvenic se je znatno povečalo ♪
  14.      drúštvenik  -a m (ȗ) zastar. član: bil je zelo agilen društvenik; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika ♪
  15.      društvenína  -e ž (ȋ) zastar. članarina: plačati društvenino ♪
  16.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  17.      društvovánje  -a s (ȃ) glagolnik od društvovati: dijaško društvovanje ♪
  18.      društvováti  -újem nedov. (á ȗ) star. biti, delovati v društvih: v mladih letih je veliko društvoval ♪
  19.      dvóčeljústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) strojn. ki ima dve čeljusti: dvočeljustna zavora; dvočeljustno rezilo ♪
  20.      dvóústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. dvoustnat: dvoustni cvetni venec; čašni listi so zrasli v dvoustno cev ♪
  21.      dvóústka  -e ž (ọ̑-ȗ) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj ♪
  22.      dvóústnat  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. ki ima zgornjo in spodnjo ustno: dvoustnati cvet; dvoustnati cvetni venec ♪
  23.      dvóústničen  -čna -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: dvoustnični soglasnik ♪
  24.      dvóústničnik  -a m (ọ̑-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama ♪
  25.      dvóústniški  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. dvoustničen: dvoustniški soglasnik ♪

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA