Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ust (1.501-1.525)


  1.      glavonóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. najvišje razviti mehkužci z lovkami okoli ust, Cephalopoda: globokomorski glavonožci; lov na glavonožce, rake in školjke ♪
  2.      glavosèk  in glavosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. knjiž., ekspr. morilec, ubijalec: ustaški glavoseki 2. zastar. obglavljenje: bil je priča glavoseku ♪
  3.      gledalíšče  -a s (í) 1. umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del: igrati v gledališču; delo ljudskih gledališč; festival gledališč; repertoar gledališča; lektor pri gledališču in filmu; masker v gledališču / lutkovno, marionetno gledališče; mladinsko gledališče; narodno in pokrajinsko gledališče; operno gledališče; potujoče gledališče / pog. dela pri gledališču // poslopje, prostor te ustanove: balkon, galerija v gledališču / popolnoma zasedeno gledališče / letno gledališče 2. dramska umetniška dejavnost: uprizarjati dela antičnega, sodobnega gledališča / avtorji absurdnega, eksperimentalnega gledališča ♦ gled., lit. epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja // pog. dramska predstava: po gledališču so se zbrali v kavarni; obiskovalec gledališča / pog. gledališče je vsak večer razprodano vstopnice za predstavo ♪
  4.      gledalíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poslopje, prostor gledališča: gledališčni prostor; gledališčna akustika; gledališčna dvorana; star. gledališčna predstava gledališka ♪
  5.      glédanje  -a s (ẹ́) glagolnik od gledati: gledanje in poslušanje / pozorno gledanje; gledanje televizijskih sporedov / dve gledanji sta prišli do izraza; otresti se primitivnega gledanja na industrializacijo; kritično gledanje; različna ideološka gledanja na svet ♦ biol. binokularno gledanje gledanje z obema očesoma ♪
  6.      glíhati  -am nedov. (ȋ) nižje pog. pogajati se, navadno za ceno: glihati za konja; nekaj časa sta glihala z očetom, končno je pa le popustil // ravnati, izravnavati: glihati pod ♪
  7.      globína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
  8.      globíti  -ím nedov. (ȋ í) delati (bolj) globoko; poglabljati: voda globi tolmun; globiti jarek / raze v njegovem licu so se globile; pren., knjiž. knjige globijo duha globíti se knjiž. postajati bolj občuten, doživet: čustvo zapuščenosti se je globilo in širilo / bolečina se je globila ♪
  9.      globočína  -e ž (í) knjiž. 1. razsežnost v navpični smeri navzdol; globina: meriti globočino; globočina brezna, morja // prostor, ki je nižje, globlje od okolja: sidro se je počasi spustilo v globočino; potopiti se v globočini; pren. nekje v globočini se je zavedal svoje krivde 2. razmeroma precej oddaljeni, srednji del česa: gozdne globočine 3. z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: spoznati globočino materine ljubezni 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globočina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: obžalovati iz globočine duše; iz globočine srca te prosim ♪
  10.      globokóst  tudi globôkost -i ž (ọ̑; ó) lastnost, značilnost globokega: globokost brezna; globokost čustvovanja, sreče / pesnikova umetniška globokost / dojel je globokost njegovih besed; globokost izraza ♪
  11.      glorificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. slaviti, poveličevati, povzdigovati: glorificiral je samo svetla čustva v človeku; glorificiral jih je kot edine nosilce naprednih idej ♪
  12.      glumáč  -a m (á) 1. star. artist, komedijant: otroci so navdušeno pripovedovali o umetnijah glumačev // zastar. (gledališki) igralec: slovit glumač 2. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: to je nekakšen pustolovski glumač, ki dela videz modrijana / kot psovka lažeš, glumač ♪
  13.      gnezdíšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer ptice gnezdijo: zapustiti stara gnezdišča; gnezdišče galebov / ptice se selijo na svoja gnezdišča 2. star. kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in odkoder se širi; žarišče, središče: kužno gnezdišče / gnezdišče germanizacije ♪
  14.      gníti  gníjem nedov., stil. gnijó (í ȋ) 1. razkrajati se, razpadati, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir gnije; listje je gnilo ∙ ekspr. že dolgo gnije v jami je mrtev 2. slabš. živeti v nedejavnosti, negibnosti: celo zimo je gnil za pečjo / leto dni sem gnil v ustaški ječi gnijóč -a -e: gnijoče sadje; gnijoča trupla ♪
  15.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  16.      gobezdálo  -a s (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo // nizko usta: razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši ∙ nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči ♪
  17.      góbica  -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje ◊ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ♪
  18.      godnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko postajati goden: lan hitro godni; prst je pustil še nekaj časa godneti ♪
  19.      góflja  -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪
  20.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  21.      gojítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gojitev: gojitveni načrt; z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč; gozdna gojitvena dela / gojitveni akvarij, potok; gojitveno lovišče ♦ lov. gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme ♪
  22.      golčáti  -ím [u̯č] nedov., gólči; gólčal (á í) 1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo // zastar. govoriti, pripovedovati: sam s seboj golči; venomer golči 2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli; pren. veter je golčal vso noč golčèč -éča -e: golčeč glas ♪
  23.      golíca  -e ž (í) 1. strm, s travo porasel svet, navadno nad gozdno mejo: golice so bile že pokrite s snegom // strmina, na kateri je bil posekan gozd: spustil se je po golici navzdol 2. pšenica, ki ima klasje brez res: sejati golico 3. neizpolnjena tiskovina: izpolniti golico; brzojavna, čekovna golica ◊ petr. kamnina ali ruda, ki je nekoliko pokrita z zemljo ♪
  24.      goličáva  -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: puste goličave; siva, kamnita goličava; visoka goličava; pogozdovanje kraških goličav // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: na novo pogozditi goličave ♪
  25.      goljáva  -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: povzpeli smo se na goljavo; pusta, gorska goljava; skalnate goljave // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: samo štori so štrleli iz goljave ♪

   1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA