Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

usmeriti (51-72)


  1.      usmerítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od usmeriti: usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz 2. navadno s prilastkom kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države 3. navadno s prilastkom področje kake dejavnosti: proizvodne usmeritve; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve ♪
  2.      usmerljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da usmeriti: usmerljivo zrcalo ♪
  3.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
  4.      vzhòd  vzhóda m (ȍ ọ̄) 1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod-zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje 3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda s področja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod področje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod področje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod področje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve ♪
  5.      zablodèl  in zablodél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́) 1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena 2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot; zablodela dekleta ● knjiž., redko zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi ♪
  6.      zaglédati  -am dov., zagléj in zaglèj zagléjte, stil. zaglédi zaglédite (ẹ́ ẹ̑) z gledanjem zaznati: zagledati kopno; skozi okno je zagledal nenavaden prizor; zagledati koga oddaleč; zagledala sta se in si pomahala; pren., ekspr. zagledati resnico ● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla zaglédati se s predlogom 1. za določen čas upreti, usmeriti pogled kam: zagledati se predse, v tla; za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga / podprl si je glavo in se zagledal sam vase 2. ekspr. zaljubiti se: zagledal se je v sosedovo hčer; noro se zagledati v koga // čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost zagledávši zastar.: zagledavši znanca, je stopil k njemu zaglédan -a -o: že dolgo je zagledana vanj; prepozno zagledano vozilo ∙ ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe ♪
  7.      zajezíti  -ím dov., zajêzi in zajézi; zajézil (ȋ í) 1. narediti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: vaščani so zajezili potok / kamenje je zajezilo studenec // narediti oviro, pregrado vodi, usmeriti jo: zajeziti povodenj 2. narediti, da se kaj ne širi, narašča: zajeziti epidemijo, požar / zajeziti dolgove / zajeziti rast prebivalstva / zajeziti jezo, strah koga zajezíti se nabrati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda se je zajezila in vdrla v hiše / množica se je zajezila pred vrati zajezèn -êna -o: zajezen rečni tok ♪
  8.      zakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) star. zaviti, skreniti: konj, voz zakrene proti vasi; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk ● star. zakreniti krmilo obrniti; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno zakrénjen -a -o: postrani zakrenjen voz ♪
  9.      zaletéti se  -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪
  10.      zamakníti  in zamákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati ♪
  11.      zapàd 1 -áda m (ȁ á) zahod: usmeriti se proti zapadu / od zapada je zapihal veter; na zapadu se je pooblačilo / publ. življenje na zapadu države ♪
  12.      zaplávati  -am dov. (ȃ) 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju // plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo // plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali ● ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje ♪
  13.      zaplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom // ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela / ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati ● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile ♪
  14.      zarídati  -am dov. (ȋ) nar. zakrmariti, usmeriti: zaridati voz v pravo smer ♪
  15.      zasénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: zasenčiti cvetočo lončnico; zasenčiti sadike z vejami / zasenčiti si oči z dlanjo, roko 2. dati, narediti senco: oblak zasenči jezero; drevo zasenči zelenico pred hišo / klobuk mu je zasenčil obraz // s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti, da se svetloba v določeni smeri ne širi: zasenčiti svetilko 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: žalost mu zasenči obraz // narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni / občutek krivde mu je zasenčil dušo / nesrečni dogodek mu je zasenčil duha 4. ekspr. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta dogodek je zasenčil vse druge / s svojim uspehom zasenčiti sošolce ◊ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej zasénčen -a -o: zasenčen del odra; od žalosti zasenčen obraz ♦ avt. zasenčene luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; med. zasenčena pljuča pljuča z bolezensko spremembo, vidno na rentgenskem posnetku kot ena ali več svetlih lis; rad. zasenčen kraj kraj, kjer je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen ♪
  16.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  17.      zavíhati  -am dov. (í) narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor // dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače zavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale ● ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi ♪
  18.      zavíti  -víjem dov. (í) 1. spremeniti smer svojega a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala b) poteka: cesta, reka večkrat zavije // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu ● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo ∙ zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena ♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati ♪
  19.      zavížati  -am dov. (ȋ) 1. star. zapeti, zaigrati: zavižati pesem, skladbo 2. zastar. zaviti, usmeriti se: steza je zavižala v levo / zavižati pogovor v drugo smer ♪
  20.      zvóčnica  -e ž (ọ̑) muz. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam; elipsasta, okrogla zvočnica; zvočnica na violini ♪
  21.      žaríšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev ◊ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče ♪
  22.      žaromèt  -éta m (ȅ ẹ́) svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet ∙ publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej // svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa ♪

   1 26 51



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA