Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ure (1.813-1.837)


  1.      razčístiti  -im dov. (í ȋ) z razpravljanjem, raziskovanjem ugotoviti pravo vsebino, bistvo česa: razčistiti bo treba še nekaj podrobnosti; razčistiti poglede, stališča; učitelj bi moral problem, zadevo razčistiti z učenci / posvetovanje je razčistilo nekaj bistvenih vprašanj / publ. treba bo razčistiti, zakaj nastajajo izgube ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. razčistiti s predsodki otresti se, znebiti se jih; publ. nujno je, da razčistimo s preteklostjo jo kritično presodimo; ekspr. sam s seboj je že razčistil spoznal je, kakšen je v resnici razčíščen -a -o: počakati je treba, da bodo razčiščena nekatera sporna vprašanja ∙ publ. o tej stvari nima razčiščenih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro ♪
  2.      razdélek  -lka m (ẹ̑) 1. navadno grafično ločen, vsebinsko zaključen del v okviru kake celote: ta razdelek vsebuje opombe in kazalo; knjiga ima več razdelkov; nekatere pesmi bi lahko uvrstili v samostojen razdelek / zastar. drugi razdelek romana mi je bil res všeč drugo poglavje 2. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; rubrika: razdeliti list na razdelke; vpisati podatek v ustrezni razdelek // knjiž. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji: urednik jezikovnega razdelka 3. teh. razdalja med zaporednima črticama na merski pripravi: živo srebro se je dvignilo za dva razdelka // črtice, navadno tudi številke na merski pripravi; graduacija: razdelki so že slabo vidni ● zastar. umetnikovo življenje se deli na več razdelkov obdobij ◊ strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja; delitev ♪
  3.      razdelílnica  -e ž (ȋ) prostor za razdeljevanje: urediti razdelilnico hrane ♦ elektr. razdelilna postaja; rad. prostor za zbiranje signalov in njihovo posredovanje oddajnikom ♪
  4.      razdeljeválnica  -e ž (ȃ) prostor za razdeljevanje: urediti razdeljevalnico mleka ♪
  5.      razdéti  -dénem dov., razdêni razdeníte (ẹ́) 1. redko razložiti: razdela je kupljeno blago po mizi 2. star. razdejati, porušiti: sovražnik je razdel mesto ● nar. otrok je razdel uro razstavil, razdrl; star. neurejeno življenje razdene živce uniči razdét -a -o: razdet stroj ♪
  6.      razdráhati  -am dov. (ā) zastar. razvozlati, razvezati: razdrahati vrv / vozla ni mogel razdrahati razdráhan -a -o 1. deležnik od razdrahati: razdrahan pas 2. knjiž. ponošen, obrabljen, raztrgan: berač v razdrahani obleki ∙ knjiž. stala je pred njim razdrahana in objokana neskrbno oblečena, neurejena ♪
  7.      razglasíti  -ím dov., razglásil (ȋ í) narediti, da glasbilo ni (več) uglašeno: razglasiti klavir; glasbilo se je med prevozom razglasilo razglašèn -êna -o: razglašen klavir ∙ žarg., muz. zbor je razglašen ne poje, ne igra usklajeno, ubrano; knjiž. razglašeno tiktakanje ure neskladno, neubrano; prisl.: razglašeno igrati ♪
  8.      razglasíti  -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov., razglásil (ȋ í; ȋ á) 1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti // ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila 2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko b) veljati: razglasiti ustavo, zakon // v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park 3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično 5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise 6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo ◊ jur. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika razglašèn -êna -o tudi razglášen -a -o 1. deležnik od razglasiti: bila je razglašena za najboljšo športnico leta 2. knjiž. znan, slaven: igrati delo najbolj razglašenega sodobnega dramatika 3. knjiž. razvpit: v mladosti je bil razglašen ženskar / razglašeno zabavišče ♪
  9.      razglášati  -am nedov. (á) 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja // ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov // ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo b) veljati: razglašati ustavo // v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih razglášati se star. slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila ♪
  10.      razglaševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. glasnik, oznanjevalec: razglaševalec naprednih načel 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni razglaševalec ♪
  11.      razglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) razglašati: razglaševati sodbo / ne razglašuj lažnih novic / birič je razglaševal uredbe pred mestno hišo ♪
  12.      razgledíšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, odkoder je dober razgled: ob cesti so uredili razgledišče; grad stoji na razgledišču; razgledišče nad mestom 2. knjiž., redko stališče, gledišče: glede nekaterih vprašanj imamo različna razgledišča ♪
  13.      razkladalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se razklada: urediti razkladališče / razkladališče lesa ♪
  14.      razklánjati  -am nedov. (ȃ) fiz. razstavljati na spektralne barve: razklanjati curek bele svetlobe; sončna svetloba se lomi in razklanja ♪
  15.      razklicávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. razglašati: razklicavati novice, uredbe ♪
  16.      razkliceváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. razglašati: razklicevati nove uredbe ● zastar. prodajalci so razklicevali svoje blago glasno ponujali ♪
  17.      razkomóditi se  -im se tudi razkomótiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) pog. narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno: rad se razkomodi / razkomodil se je v naslanjaču in bral / kot vljudnostna fraza kar razkomodite se, prosim ♪
  18.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
  19.      razkúštrati  -am dov. (ȗ) ekspr. narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase; razmršiti: razkuštrati lase razkúštran -a -o: razkuštrani lasje; razkuštrana brada ♪
  20.      razmahedrán  -a -o prid. (á) ekspr. neskrbno oblečen, neurejen: vsa razmahedrana je stala pri oknu / strgana in razmahedrana obleka ♪
  21.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  22.      razmŕšenost  -i ž (r̄) značilnost razmršenega: razmršenost brade / moti ga dekletova razmršenost in neurejenost ♪
  23.      razmŕšiti  -im dov. (ŕ r̄) narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: razmršil ji je lase / veter mu je razmršil brado razmŕšen -a -o: razmršeni lasje; bil je ves umazan in razmršen; razmršena brada ♪
  24.      razplíniti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. odstraniti pline iz česa: razpliniti jeklo, premog 2. knjiž., redko upliniti: razpliniti tekočo snov; gorivo se je razplinilo ● knjiž., ekspr. njegovi načrti so se razplinili se niso uresničili razplínjen -a -o: razplinjen premog ♪
  25.      razpredélničen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razpredelnico: razpredelnična ureditev podatkov / razpredelnični del razprave ♪

   1.688 1.713 1.738 1.763 1.788 1.813 1.838 1.863 1.888 1.913  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA