Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
upravna enota (54) 
- administratúra -e ž (ȗ) rel., v zvezi apostolska administratura škofija ali škofiji podobna upravna enota, ki zaradi posebnih vzrokov nima rednega škofa ♪
- arhidiakonát -a m (ȃ) upravna enota katoliške cerkve, ki obsega več dekanij: škofija je razdeljena v več arhidiakonatov ♪
- banovína -e ž (í) v stari Jugoslaviji največja upravna enota: razdelitev države na banovine / Dravska banovina / pritožil se je na banovino na upravo banovine ♪
- četŕt -i ž (ȓ) 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure / predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu ♪
- dekaníja -e ž (ȋ) upravna enota katoliške cerkve, ki obsega več župnij: konferenca vseh župnikov iz dekanije ♪
- departma -ja tudi departement -a [-tmá -ja] m (ȃ) 1. v Franciji velika upravna enota: severni departmaji; prefekt departmaja 2. v nekaterih državah najvišji oddelek v državni upravi: departma za trgovino / državni departma ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike ♪
- diecéza -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc ♪
- distríkt -a m (ȋ) 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt ♪
- ekonómski -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ekonomiko, gospodarski: ekonomski napredek; ekonomski odnosi, pogoji; ekonomski položaj; ekonomski razvoj države; splošna ekonomska kriza; ekonomska pomoč nerazvitim državam; vzrok ekonomske zaostalosti / ekonomska dejavnost, rast; ekonomsko tržno tekmovanje / publ. ekonomski instrument gospodarski ukrep za dosego določenega cilja; ekonomski pritisk, ukrep; ekonomska blokada, ekspanzija / ekonomski emigranti / publ. ekonomska računica račun, izračun / Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja 2. nanašajoč se na ekonomiste ali ekonomijo: ekonomska teorija; slovar novejše ekonomske terminologije; ekonomska znanost / ekonomska fakulteta / ekonomski svetnik, tehnik 3. nanašajoč se na ekonomičnost: ekonomska poraba sredstev /
ekonomska utemeljitev dela ◊ ekon. ekonomski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški kriti z ustreznimi dohodki; ekonomska cena cena, ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; ekonomska demokracija demokracija, v kateri so proizvajalna sredstva in gospodarjenje z njimi prenesena na neposredne proizvajalce; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; teh. ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši ekonómsko prisl.: ekonomsko utemeljen izvoz; ekonomsko močno podjetje ♪
- eksarhát -a m (ȃ) 1. v vzhodni cerkvi upravna enota, podrejena eksarhu: bolgarski eksarhat 2. zgod. ozemlje bizantinske države, podrejeno eksarhu: trgovske zveze med eksarhatom in Bizancem ♪
- enôta -e ž (ó) s prilastkom 1. dogovorjena količina za merjenje količin iste vrste: najnižja, osnovna enota; časovna, dolžinska, prostorninska, utežna enota; merske enote; enota frekvence, moči, upora; enota za merjenje pritiska, temperature 2. del večje celote, ki ima določeno samostojnost: furlansko ljudstvo je posebna jezikovna in etnična enota v romanskem svetu; nacionalna enota / politična, teritorialna, upravna enota; organizacijska enota; volilna enota / bojna, vojaška enota; oborožene enote naše države armada, vojska; spopad osvobodilnih enot z nasprotnikovimi četami; enota v topništvu / razvrstitev živali v sistematske enote 3. kar tvori, predstavlja funkcionalno celoto: plovna enota; stanovanjska enota / pomenska enota / stranka je skušala združiti v enoto delavstvo vseh narodov ◊ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; ekon. delovna
enota organizacijska tvorba v gospodarski organizaciji ali ekonomski enoti, v kateri poteka kak delovni proces; denarna enota ki je izhodišče pri računanju zneskov; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; mat. istoimenske enote merske enote, ki imajo isto ime; ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; zal. (založniška) enota celotna naklada kake knjige, letnika časopisa ♪
- fára -e ž, rod. mn. stil. fará (á) najmanjša upravna enota katoliške cerkve; župnija: spadata pod eno, v eno faro; naša, sosednja fara / največja hiša v fari / ekspr. vsa fara je zbrana vsi ljudje iz fare // kraj, kjer je sedež te enote: iti k fari / pri fari zvoni v farni cerkvi; nikoli ni prestopil meje domače fare ozemlja, ki ga obsega fara ● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. petje se je razlegalo čez devet fara zelo daleč; ekspr. na žegnanje so prišli iz sedmih fara od vsepovsod, od daleč ♪
- gastaldíja -e ž (ȋ) zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija ♪
- gospodárski -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na gospodarstvo: a) močen gospodarski center; gospodarski napredek; težaven gospodarski položaj; gospodarski pomen turizma; gospodarski razvoj države; gospodarski stiki; gospodarska velesila / gospodarski polom; dvig gospodarske aktivnosti; gospodarska blokada; nastopila je gospodarska kriza; gospodarske težave; gospodarska zaostalost / gospodarsko in kulturno sodelovanje / gospodarska dejavnost; gospodarska statistika b) gospodarski načrt, ukrep; gospodarski strokovnjak; gospodarska oblast / gospodarska politika, reforma, ureditev / gospodarski ciklus ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje ♦ ekon. gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; gospodarski sistem sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; gospodarska avtarkija;
gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti; gospodarsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh c) stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji 2. redko gospodaren, varčen: zelo skrben je in gospodarski gospodársko prisl.: gospodarsko močni kraji; gospodarsko razvita dežela; gospodarsko neaktivno prebivalstvo ♪
- grofíja -e ž (ȋ) 1. v fevdalizmu grofova posest: za nagrado je dobil grofijo 2. v nekaterih državah večja upravna enota ♪
- gubêrnij -a m (é) v stari Avstriji višja upravna enota: razdeliti gubernije na okrožja; ljubljanski gubernij / člani gubernija uprave te enote ♪
- gubêrnija -e ž (é) v carski Rusiji višja upravna enota: služboval je v raznih gubernijah ♪
- ilírski -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem: navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik 2. nanašajoč se na Ilire: ilirske naselbine / ilirska plemena ◊ bot. ilirski meček rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
- kantón -a m (ọ̑) 1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni // v Švici federalna enota: pravice kantonov 2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti; zaleteti se v kanton ◊ zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta ♪
- koménda -e ž (ẹ̑) rel. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi ♪
- komitát -a m (ȃ) v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov ♪
- kràj krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na
gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo
postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je
čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova;
ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
- kvárt -a m (ȃ) 1. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: stanuje v delavskem kvartu / revni kvarti prestolnice // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu: kvart in rajon 2. biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm, četverka: roman je natisnjen v kvartu [4°] / polica za kvarte 3. angleška prostorninska mera, približno 1 l: kvart piva / razstava majolik in kvartov; neskl. pril.: knjiga v kvart formatu ♪
- lokalíja -e ž (ȋ) rel. teritorialna in delno upravna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: prevzeti lokalijo ♪
- meríja -e ž (ȋ) zgod., v Ilirskih provincah najmanjša upravna enota, županija: razdeliti provinco na merije // urad mera, župana: oditi na merijo ♪
1 26 51 
