Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

upognjen (9-33)

9.      fŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. ekspr. zelo hitro oditi, steči: po kosilu sta frknila na vrt // redko zelo hitro zleteti, švigniti: ptička je frknila iz grma 2. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj; frcniti: frkniti smet z mize ● ekspr. zajca bom frknil ustrelil ♪
10.      gŕbast  -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen in grbast / ima grbasto postavo / stara, grbasta ženica sključena, upognjena / grbast svet neraven, valovit gŕbasto prisl.: od neprestanega branja se drži grbasto ♪
11.      gŕbav  -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen, grbav človek / redko od težke nošnje je postala vsa grbava sključena, upognjena ♪
12.      gúsle  -sel ž mn. (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudsko glasbilo z eno struno in močno upognjenim lokom: igrati na gusle; pevec z guslami ♪
13.      hŕbet  -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
14.      jánežev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na janež: janežev vonj; janeževo zrno / janežev čaj; janeževo olje / janežev kruh ♦ gastr. janeževi upognjenci pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem ♪
15.      kanú  -ja m (ȗ) 1. lahek, na obeh koncih navzgor upognjen čoln s kratkim veslom, ki ima eno lopato: voziti se s kanujem // šport. športno veslanje s takim čolnom: tekmovanje v kanuju na divjih vodah / prvak v kanuju 2. lahek, odprt indijanski čoln iz drevesne skorje, z veslom, ki ima eno lopato: poslikani bojni kanuji ♪
16.      klečáti  -ím nedov., klêči in kléči; klêčal in kléčal (á í) biti na nogah, upognjenih v kolenih: stati in klečati v cerkvi / klečati na eni nogi ∙ ekspr. kleči pred tem človekom ponižuje se pred njim; ga obožuje ♦ šport. klečati sonožno // klečeč prestajati kazen: moral je klečati / klečati za kazen klečé: kleče moliti, prositi klečèč -éča -e: klečeč na tleh, v kotu; klečeča množica; sam.: gledal je klečeče pred seboj ♪
17.      korenóvnik  -a m (ọ̑) bot. lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora ♪
18.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
19.      krájevec  -vca m (á) nav. mn. 1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev; črn klobuk z ozkimi krajevci; široki, veliki krajevci 2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča ♪
20.      krájnik  -a m (ȃ) 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
21.      kvékast  -a -o prid. (ẹ̄) slabš. sključen, upognjen: kvekast starec ♪
22.      lés  -á stil. -a m (ẹ̑) 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa / mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje 4. nav.mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike ● žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica ◊ agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze ♪
23.      lésti  lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi / lesti po vseh štirih 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo ● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote ♪
24.      mápa  -e ž (ȃ) 1. platnice, navadno v obliki upognjenega kartona, za shranjevanje nepovezanih listov, spisov, načrtov: odpreti, zapreti mapo; vzeti načrt iz mape; dati, vložiti spis v mapo / delovna mapa / mapa risb 2. jur., v zvezi zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige: vrisati spremembo v zemljiškoknjižno mapo / zemljiškoknjižna mapa bo pokazala, kdo ima v sporu prav ◊ adm. personalna mapa v kateri ima vsak zaposleni v delovni organizaciji vse dokumente o svojem delovnem razmerju; geod. katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; katastrski načrt ♪
25.      naróčje  -a s (ọ̑) 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti krsto zemlji v naročje // vznes. varstvo, zavetje: domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora 2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja; vzeti otroka v naročje; držati, nesti v naročju; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju 3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv; vreči živini naročje sena; ekspr. natrgal je celo naročje rož ● ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda ♪
26.      navznótraj  prisl. (ọ́) navznoter: navznotraj upognjena stena ♪
27.      odfŕcniti  -em dov. (ŕ ȓ) s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti: ogorek je odfrcnil skozi okno / ekspr. odfrcnil ga je v prepad sunil ♪
28.      pahljáčnik  -a m (ȃ) nav. mn., zool. hrošči s kolenčasto upognjenimi tipalkami, ki so na koncu pahljačasto razširjene, Lamellicornia ♪
29.      pás  -ú tudi -a m, mn. pasóvi stil. pási; im., tož. dv. pasóva tudi pása (ȃ) 1. podolgovat kos blaga, usnja, ki se nosi zapet, zavezan okrog telesa: zapeti, zategniti si pas; pretepal jo je s pasom; kovinski, usnjen pas / pas za hlače / trebuh mu visi čez pas; za pasom je nosil nož, pištolo ∙ ekspr. za več let si je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju // tak kos blaga, usnja kot del obleke, plašča: narediti mora še pas in žepe; letos so moderni barvasti, usnjeni pasovi; dolg, ozek pas; pas ima zadaj prišit; obleka brez pasu, s pasom / hlače, krilo na pas 2. del trupa tik pod prsnim košem: imela je vitek pas; obseg pasu in bokov / v pasu čuti hude bolečine / to vnetje se pojavlja okrog pasu in na prsih; prime ga čez pas in ga vzdigne / sleči se do pasu; od pasu navzdol je hrom / objel jo je okrog pasu // del obleke, plašča, ki pokriva ta del trupa: šivilja je morala pri obleki zožiti pas in razširiti prsni del / v pasu oprijet plašč; obleka je v pasu preozka / plašč je v pasu prerezan krojen iz dveh delov, zgornjega in spodnjega 3. navadno s prilastkom priprava za določene namene, ki se daje, namešča navadno okrog trupa: plavalni pasovi; delavec mora pri tem delu uporabljati varnostni pas / pas z naboji / pes ima nov ovratni pas / trebušni pas; pas za nogavice 4. navadno s prilastkom kar je podobno pasu: medved z belim pasom dlake okrog vratu; hiša z modrim pasom; ozek pas neba / ekspr., z oslabljenim pomenom: beli pasovi cest; na obzorju se blešči pas široke reke široka reka // kar se pojavlja, nastopa v ozki, podolgovati obliki: žlebasto upognjen betonski pas; voda je na obeh straneh struge odložila široka pasova proda; pas bodeče žice okrog mesta / ekspr. gora s pasom luči ob vznožju 5. navadno s prilastkom ozko in dolgo, podolgovato področje, območje česa: v širokem pasu naokoli ni bilo najti zavetja; med ladijskimi boki so bili ozki vodni pasovi; obrambni, utrdbeni pas; ob robu njiv, gozdov je širok varovalni, zaščitni pas; pas drevja; pas kopnega ob morju // ozemlje z določenimi značilnostmi: potresni pas ob Tihem oceanu; ustavili so se na meji snežnega pasu; vegetacijski pas / prebivalci obalnega pasu / nevtralni pas med vojskujočima se državama; gibanje v obmejnem pasu je omejeno na ozkem ozemlju ob državni meji 6. avt. del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer: cesta ima tri pasove / odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; prehitevalni pas; razmejiti vozne pasove ◊ aer., avt. varnostni pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem; agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; fiz. sevalni pas območje ob nebesnem telesu, iz katerega izhaja posebno elektromagnetno sevanje; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; med. kilni pas preveza, ki preprečuje izstop kile; navt. rešilni pas priprava za reševanje v morju, reki; rad. pas del radijskega ali televizijskega programa v določenem času, v katerem so navadno daljše oddaje, ki so si vsebinsko sorodne, podobne; šport. pas pas določene barve, ki označuje stopnjo znanja juda; črni mojstrski pas; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; vet. pas jermen, navadno pri konjski opremi, ki povezuje, spenja zaprežnice; voj. (vojaški) pas usnjen pas kot del uniforme ♪
30.      pést  -í ž (ẹ̑) 1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest; odpreti, stisniti pest; tiščati kovanec v pesti; s pestjo groziti, žugati; udariti, razbijati s pestjo po mizi; za pest velika odprtina; kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi // star. roka, prsti: zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih 2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti; v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal 3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža; dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / redko: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo 4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti; če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem; krojiti si, pisati si pravico s pestmi 5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti ● pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; publ. partizanska vojska je postala udarna pest narodne oblasti udarna (vojaška) moč, sila; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši ◊ jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem ♪
31.      poklèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od poklekniti: s poklekom izraziti spoštovanje; poklek na eno koleno // položaj telesa, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklek in čepenje / vstati iz pokleka ♪
32.      poklékniti  -em, in poklekníti in poklékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; ȋ ẹ́ ẹ̑) 1. postaviti telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: bolničarka je pokleknila k ranjencu; poklekniti na stopnico; pokleknila je pred graščaka in ga prosila; poklekniti na eno koleno, na obe koleni / kamela poklekne, da ji naložijo tovor ♦ rel. poklekniti in moliti // v krščanskem okolju upogniti nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: pokleknil je in odšel iz cerkve 2. ekspr. ukloniti se, vdati se: kljub težavam niso pokleknili; jugoslovanski narodi niso pokleknili pred okupatorji / pred tako strokovno razlago je moral poklekniti 3. publ. biti premagan: moštvo je pokleknilo na domačem igrišču; pokleknil je šele v finalu pokleknívši zastar.: pokleknivši na eno nogo, začne streljati ♪
33.      poklekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪

   1 9 34