Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

upogib (26-50)


  1.      kvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. kriviti, upogibati: starost ga kveči ♪
  2.      léska  -e ž (ẹ́) grm z nazobčanimi listi in visečimi mačicami: po gmajni rastejo leske; upogibal je lesko, da bi dosegel lešnike; urezati si v leski palico v leskovem grmu / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah / pog. obroči iz leske leskovega lesa ♦ agr. debeloplodna leska; vrtn. rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus avellana atropurpurea; turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna ♪
  3.      lóčje  -a s (ọ̄) več ločkov, ločki: ločje se upogiba; voda obliva ločje; mlaka, zarasla z gostim ločjem / tam se razprostira ločje in bičje z ločki porasel svet // stebla ločkov: preproste rogoznice, spletene iz ločja ◊ bot. enocvetno ločje alpska rastlina z drobnimi cveti v socvetju, Juncus monanthos ♪
  4.      momènt  -ênta m (ȅ é) 1. pog. trenutek, hip: tisti moment je bil odločilen / publ. tekma je bila na momente tudi ostra kdaj pa kdaj; v momentu ti tega ne morem razložiti takoj, hitro / kot vljudnostna fraza: moment počakajte, prosim; moment, bom vprašala šefa; takoj bo končano, moment // čas: izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti prilikah, priložnostih 2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor, dejavnik, okoliščina: to je nov moment v razvoju; subjektivni moment v umetniškem delu; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti ◊ fiz. magnetni moment količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju; vrtilni moment navor; vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; zagonski moment zagonski navor; grad. upogibni moment količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri; lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje; zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
  5.      móst  -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči ● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih ♪
  6.      nagíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti ● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj nagibati se 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno 2. v zvezi s k izražati, kazati a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla ♪
  7.      nègibljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da upogibati, pregibati: negibljivi prsti, sklepi, udje // negiben, nepremičen: negibljivi bolniki ♪
  8.      níhati  -am nedov. (ȋ) 1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha; nihati enakomerno, počasi; nihati sem ter tja; star. svetilka se niha niha / gladina vode niha se dviga in pada; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala; pren. misli so nihale z nervoznim utripom ∙ publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto; knjiž. otrok niha z nogami binglja 2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha // imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih 3. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati: nihal je med strankama; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom ◊ elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič; fiz. nihati z visoko frekvenco niháje: nihaje med dvema nazoroma nihajóč -a -e: nihajoči plamenčki; nihajoče cene; nihajoče telo ♦ šport. nihajoče orodje krogi ♪
  9.      odklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije 2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo 3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe ◊ šport. odklon upogib telesa v pasu v stran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer ♪
  10.      poklekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪
  11.      polmér  tudi pólmér -a [u̯m tudi lm] m (ẹ̑; ọ̑-ẹ̑) 1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem: izračunati polmer kroga, krogle / krivinski polmer upogiba polmer krivinskega kroga 2. razdalja od središča do točke na obodu, robu pri okroglih predmetih: polmer cevi, kolesa, žoge 3. teh., v zvezi akcijski polmer prostorski obseg delovanja: akcijski polmer razstreliva / akcijski polmer letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta; akcijski polmer podmornice ♪
  12.      ponihávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih nihati: obešena vrv ponihava / veje so ponihavale pred njegovim oknom so se majale, upogibale ♪
  13.      predklòn  -ôna m (ȍ ó) šport. upogib telesa v pasu naprej: odklon in predklon / delati predklone / stati v predklonu ♪
  14.      prelámljati  -am nedov. (á) 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti 3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom prelámljati se ekspr., v zvezi z v prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino ● ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale ♪
  15.      priklèk  -éka m (ȅ ẹ́) v meščanskem okolju, nekdaj upogib nog v kolenu, navadno pri pozdravu: ko je zdeklamirala, je naredila priklek in odšla z odra; pozdraviti koga s priklekom / dvorni priklek ♪
  16.      próžen  -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet ◊ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir próžno prisl.: prožno hoditi ♪
  17.      razpérjati  -am nedov. (ẹ́) teh. upogibati zobe pri žagi na eno in drugo stran: razperjati žago / razperjati zobe pri žagi ♪
  18.      razpíranje  -a s (ȋ) glagolnik od razpirati: razpiranje in upogibanje vej / škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo / razpiranje črk, vrst ♪
  19.      razpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da sosednji deli pridejo v položaj a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati in upogibati veje b) ko niso več drug ob drugem: razpirati opornike v rudniku; razpirati z zagozdami 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati klešče b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: komaj je še razpiral veke / široko razpirati oči c) ko niso več drug ob drugem sploh: rože že razpirajo cvete; plodovi so se začeli razpirati / pav je počasi razpiral rep ● knjiž. razpiral mu je nove vidike prikazoval, predstavljal; knjiž. vprašanja so se razpirala pred njo drugo za drugim pojavljala, nastopala ◊ tisk. večati presledke med črkami v okviru besede razpírati se ekspr. biti, nahajati se: nad njim so se razpirali oboki vej / pokrajina se razpira v soncu ♪
  20.      reverénca  -e ž (ẹ̑) knjiž. spoštovanje, čaščenje: sprejeti koga z reverenco; klanjati se v znak reverence // v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju poklon z upogibom kolena: narediti reverenco pred kraljico ♪
  21.      scéla  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da je kaj iz enega kosa, dela: kip je scela; scela narejena obleka; drži se leseno, kakor da je scela; pren. igralec je bil ves scela in zagnan ∙ redko gaziti sneg scela v celo // izraža, da se kaj zgodi brez premikanja, upogibanja: scela je zasukal vrat / ženska se je scela obrnila k njemu 2. redko popolnoma, v celoti: nebo se je scela pooblačilo / kuhinjska vrata so scela odprta; neskl. pril.: ekspr. to so ljudje scela ali scela ljudje moralno neoporečni, dosledni ♪
  22.      slóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. kriviti, upogibati: sločiti telo; postarala se je in hrbet se ji sloči slóčiti se s prislovnim določilom biti, obstajati v obliki loka: korenina se sloči čez potok; oboki se sločijo nad hodnikom ♪
  23.      spodvráčati se  -am se nedov. (ā ȃ) pri hoji upogibajoč se spodaj obračati se na stran: peta se ji spodvrača / v čevljih z visokimi petami se ji spodvračajo noge ♪
  24.      šelestéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati rahle, nezveneče glasove: listje šelesti; suha trava šelesti pod nogami; trsje se upogiba in šelesti; tiho šelesteti; brezoseb. v gozdu je pokljalo in šelestelo šelestèč -éča -e: šelesteči listi papirja; šelesteča svila; veje, šelesteče v vetru ♪
  25.      šibíti se  -ím se nedov. (ȋ í) 1. upogibati se, kriviti se zaradi teže bremena: ni hotel stati na deski, ker se je preveč šibila / veje so se šibile od obilnega sadja; brv se šibi pod našo težo / ekspr. šibiti se pod nahrbtnikom // ekspr. izraža, da se kaj pojavlja v veliki količini: miza se je šibila od dobrot; stojnice se šibijo pod razstavljenimi predmeti 2. biti šibek, oslabel: kolena se mu šibijo od utrujenosti; od vročine se je šibil kakor omamljen šibíti knjiž. 1. upogibati, kriviti: veter je šibil drevesa 2. povzročati, da je kaj šibko, oslabelo: lakota jim je šibila noge šibèč se -éča -e: hodili so, šibeč se pod težkim tovorom; komaj se je držala na šibečih se nogah ♪

   1 26 51  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA