Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

upi (1.626-1.650)


  1.      rájželjc  -a [žǝl] m (ȃ) gastr. del tankega črevesa z oporkom in pečico, zlasti pri teletu: kupiti rajželjc / telečji rajželjc / pripraviti rajželjc ♪
  2.      ráng  -a m (ȃ) publ. mesto, položaj koga glede na naslov, ugled: ljudje različnega ranga / biti po rangu prvi, zadnji / umetnik najvišjega ranga najvišje kakovostne skupine ♦ soc. razvrstitev glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino // navadno s prilastkom stopnja, enaka stopnji, določeni s prilastkom: ta šola ima rang fakultete / dvigniti diplomatsko predstavništvo na rang veleposlaništva na stopnjo; neskl. pril.: rang lestvica priljubljenosti; rang lista in ranglista najboljših strelcev ♪
  3.      rásen  -sna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na raso: ugotavljati rasni izvor; rasna čistost; rasne značilnosti / rasni tipi; rasne skupine / rasni nemiri; rasna diskriminacija; bati se rasnega preganjanja; rasno razlikovanje ♦ polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso rásno prisl.: rasno mešano prebivalstvo ♪
  4.      rátluk  -a m (ȃ) gastr. orientalska slaščica iz kuhanega škroba in sladkorja z dodatkom dišav in barvil: jesti, kupiti ratluk; ratluk z orehi ♪
  5.      rávbar  -ja m (á) nižje pog. ropar, razbojnik: pridružil se je ravbarjem ♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo ♪
  6.      rávno  prisl. (á) nav. ekspr. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino // navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo // izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec 5. natančno, natanko: danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč ● ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav ♪
  7.      razbégniti se  -em se dov., tudi razbegníte se; tudi razbegníla se (ẹ́ ẹ̑) knjiž. razbežati se: množica se je prestrašena razbegnila / čreda se je razbegnila na vse strani / vsi dvomi, upi so se razbegnili ♪
  8.      razbijáč  -a m (á) kdor razbija: razbijač skal / skupina razbijačev je napadla sedež stranke / ekspr. razbijač delavske solidarnosti ♪
  9.      razbijálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na razbijalce: razbijalsko orodje / razbijalska tolpa / razbijalsko delovanje nekaterih političnih skupin ♪
  10.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  11.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  12.      razcepíti  in razcépiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekati, razklati: razcepiti deblo, panj; s sekiro razcepiti; udaril je in hlod se je razcepil / vihar je razcepil vrh macesna preklal, razklal; noht se mu je razcepil / razcepiti na dvoje; pren., ekspr. blisk je razcepil noč // narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri: razcepiti cesto; v dolini se proga razcepi / reka se razcepi v rokave; vejasto se razcepiti 2. ločiti v dele, skupine: stalni spori bodo razcepili organizacijo; prej enotno delavstvo se je razcepilo / razcepiti državo razdeliti ◊ fiz. razcepiti jedro uranovega izotopa; kem. razcepiti molekulo; mat. razcepiti polinom razstaviti ga na faktorje razcépljen -a -o: razcepljen jezik; razcepljeni lasje; razcepljeni smo na več taborov; drevesasto, viličasto razcepljen ∙ knjiž., redko duševno, notranje razcepljen človek razdvojen, razklan ♦ bot. razcepljeni list ♪
  13.      razdelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razdeliti: razdelitev zemljišča na parcele / glasovati proti razdelitvi podjetja / razdelitev učencev v več skupin / razdelitev dobička, hrane, plena / po proslavi bo razdelitev spričeval / blokovska razdelitev sveta ♪
  14.      razdelíti  -ím dov., razdélil (ȋ í) 1. iz celote narediti dele a) glede na prostor, površino: razdeliti zemljišče; s pregradami so razdelili hlev; z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele b) glede na enoto, skupino: razdeliti deželo na upravne enote; razdeliti po starosti / učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh; razdeliti pesmi po vsebini / razdeliti blago po kakovosti // narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno: okupator je razdelil slovensko deželo; množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila / novica jih je razdelila v dva tabora 2. narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: rože je razdelila po vsej gredi; enakomerno razdeliti 3. od večje količine dati po delih: mati jim je razdelila kruh in sadje; zemljo je razdelil med sinove / razdeliti darove, miloščino / razdelili so karte in začeli igrati ● učitelj je razdelil učencem spričevala dal, izročil; režiser je že razdelil glavne vloge izbral igralce glavnih vlog razdeljèn -êna -o: na več delov razdeljeno zemljišče ♦ bot. dlanasto razdeljeni list ♪
  15.      razdeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razdeljevati: razdeljevanje prostora z vmesnimi stenami; razdeljevanje na dele, v skupine / razdeljevanje knjig učencem; organizirano razdeljevanje surovin ♪
  16.      razdeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iz celote delati dele a) glede na prostor, površino: pregrada razdeljuje prostor na dva dela; z rezanjem razdeljevati b) glede na enoto, skupino: razdeljevati učence v oddelke; razdeljevati po starosti / razdeljevati blago po kakovosti 2. delati, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: razdeljevati namaz po testu; enakomerno razdeljevati sadike 3. od večje količine dajati po delih: ljudem, ki jih je prizadel potres, so razdeljevali hrano in obleko; organizirano razdeljevati / razdeljevati miloščino / podjetje kupuje in razdeljuje filme ♪
  17.      razdirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razdiranje: razdiralna moč sodobnega orožja; razdiralno delovanje vetra / razdiralne ideje; razdiralna kritika / razdiralno delovanje vohunskih skupin razdirálno prisl.: razdiralno delovati; ti dogodki razdiralno vplivajo na razvoj ♪
  18.      razdóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. razdiralen: razdorna moč bombe, granate / razdorno delovanje protidržavnih skupin ♪
  19.      razdvájati  -am nedov. (ā) 1. ločevati v dele, skupine: spori so začeli razdvajati stranko; zaradi različnih pogledov se razdvajajo / naše moči se razdvajajo cepijo // spravljati narazen: razdvajati pretepače; gruča se je začela razdvajati // knjiž. ločevati: razdvajati meso od kosti / potok razdvaja njuno zemljo 2. publ., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike razdvajajóč -a -e: spor, razdvajajoč obe družini, je že pozabljen ♪
  20.      razdvojíti  -ím dov., razdvójil (ȋ í) ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko; podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile ∙ knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati // spraviti narazen: razdvojiti pretepača // knjiž. ločiti: razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo razdvojíti se zastar. spreti se: večkrat se je razdvojil s sosedi razdvojèn -êna -o 1. deležnik od razdvojiti: razdvojena stranka 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razdvojen človek; biti, postati razdvojen / duševno, notranje razdvojen ♪
  21.      razgrabíti  in razgrábiti -im, in razgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti narazen: razgrabiti pesek, žaganje b) odstraniti, izravnati: spomladi so razgrabili krtine 2. ekspr. s hlastnim, hitrim jemanjem narediti, da kje česa ni več: ponujeno pecivo so otroci takoj razgrabili // pokupiti: kupci so blago v kratkem času razgrabili; jutranjo izdajo časopisa hitro razgrabijo 3. ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: ko je umrl, so razgrabili njegovo premoženje razgrábljen -a -o: razgrabljene krtine; plošča je bila kmalu razgrabljena ♪
  22.      razkláti  -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́) 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir ● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne razklán -a -o 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan ∙ ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim ♪
  23.      razkòl  -ôla m (ȍ ó) 1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol; razkol cerkve; razkol v stranki / politični, verski razkol ♦ rel. vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054 // stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let 2. knjiž. razdvojenost, razklanost: v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol ● knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage ♪
  24.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
  25.      razkrojína  -e ž (í) kar nastane pri razkroju: razkrojine beljakovin; zastrupitev z razkrojinami ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA