Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

upi (1.209-1.233)


  1.      opálta  -e ž (ȃ) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol ♪
  2.      opánka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
  3.      operéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na opereto: operetni libreto; operetna glasba; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec; operetna skupina 2. publ. ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno: operetna revolucija, vlada operétno prisl.: operetno lahkotna vsebina filma ♪
  4.      opórje  -a s (ọ̑) skupina ali sistem opornikov: oporje v rudniku ♪
  5.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  6.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  7.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  8.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  9.      oprémiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke ● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili ◊ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek / v malih oglasih opremljeno sobo oddam ♪
  10.      oprémljati  -am nedov. (ẹ́) 1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo; pomagal jim je opremljati stanovanje // nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje; opremljati si samsko sobo 2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi // dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi 3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino; armada se opremlja s sodobnim orožjem 4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati: predavanja rad opremlja s citati; opremljati spis s svojimi pripombami ♪
  11.      opŕsnik  -a m (ȓ) 1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik: kupil si je nov oprsnik; hlače in oprsnik 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik // modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik ♪
  12.      opŕta  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam; nosači z oprtami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami ♪
  13.      oránža  -e ž (ȃ) pomaranča: jesti, lupiti oranžo / nasad cvetočih oranž ♪
  14.      oránžen  -žna -o prid. (ȃ) pomarančen: oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok // rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna barva oránžno prisl.: oranžno pobarvati / piše se narazen ali skupaj oranžno rdeč ali oranžnordeč ♪
  15.      oratórij  -a m (ọ́) 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij ♪
  16.      ôreh  -éha m (ó ẹ́) listnato drevo z močnimi vejami ali njegov koščičasti sad: tolči, treti orehe; lupiti orehe odstranjevati zeleno lupino; drobni, piškavi orehi / dodati za oreh masla / klešče za orehe / pog. omara iz oreha orehovega lesa ∙ smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; nar. laški orehi boljši, debelejši; ekspr. piškavega oreha ne dam za njegov izpit prepričan sem, da ga ne bo naredil; ekspr. to ni vredno piškavega oreha zelo malo, nič; ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo ♦ bot. oreh enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; črni oreh severnoameriško drevo s celorobimi, spodaj dlakavimi lističi in koščičastimi plodovi, Juglans nigra // v zvezi kokosov oreh plod kokosove palme: obirati kokosove orehe ♪
  17.      oréhov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oreh: orehovi listi; orehova veja / orehova lupina; okusna orehova jedrca / orehov liker; orehovi rogljiči, štruklji; orehove palačinke; orehova potica; orehovo pecivo / orehov furnir; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve ♦ gastr. orehov kipnik kipnik z orehi oréhovo prisl.: orehovo rjav obraz ♪
  18.      órfik  -a m (ọ́) filoz. pripadnik orfizma: skupina orfikov ♪
  19.      orgán  -a m (ȃ) 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko ∙ knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom ◊ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka ♪
  20.      organizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od organizirati: organiziranje tekmovanja je bilo uspešno / organiziranje prodaje blaga, proizvodnje / njegova naloga je bila organiziranje teroristične skupine / politično organiziranje ljudi / delavci so zahtevali pravico organiziranja in združevanja ♪
  21.      órgelski  -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na orgle: orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster ♦ muz. orgelski register skupina piščali, ki daje ton enake barve; orgelska omara orgelsko ohišje; orgelske piščali; orgelsko ohišje // ekspr. po zvoku podoben orglam: orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas zelo močen, zveneč ♪
  22.      orkéster  -tra m (ẹ́) 1. večja skupina a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal ♦ muz. jazz orkester ki izvaja jazz b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester ♪
  23.      oródje  -a s (ọ̑) 1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu: izdelovati orodje; kupiti boljše, novo orodje; kovinsko, leseno orodje; orodje za brušenje, rezanje; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje; poljedelsko, vrtnarsko orodje // nav. ekspr. predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh: zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje pisalni, šivalni pribor; operacijsko orodje instrumenti; ročno orodje ki se pri uporabi drži v roki ♦ arheol. kamnito, kremenasto orodje; neolitsko orodje; ekon. delovno orodje s katerim se obdeluje predmet dela; grad., strojn. fazonsko rezilno orodje katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; šport. nihajoče orodje krogi; oporno orodje bradlja in konj z ročaji; telovadno orodje pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi 2. ekspr., navadno s prilastkom kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti: raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma 3. slabš., navadno s prilastkom kdor ravna, dela po zahtevah koga: bil je gestapovsko orodje; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev; pren., knjiž. biti orodje usode ∙ slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ♪
  24.      orožár  -ja m (á) 1. izdelovalec orožja: puško je kupil pri znanem orožarju; orožarji in kovači 2. voj. kdor skrbi za orožje: brigadni orožar je pregledoval orožje in delil strelivo ♪
  25.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪

   1.084 1.109 1.134 1.159 1.184 1.209 1.234 1.259 1.284 1.309  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA