Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

un (5.751-5.775)


  1.      žlávsa  -e ž (ȃ) nar. 1. vodén, shojen sneg; plundra: hoditi po žlavsi; žlavsa na cesti 2. slaba jed, navadno redka: pojedli so nekaj tople koruzne žlavse ♪
  2.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  3.      žlíčarica  -e ž (ȋ) zool. raca z močnim, na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Anas clypeata ♪
  4.      žlíčarka  -a ž (ȋ) zool. močvirska ptica selivka z belim perjem in na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Platalea leucorodia: žličarke in plevice / navadna, siva žličarka ♪
  5.      žlíčast  -a -o prid. (í) podoben žlici: ptica z žličastim kljunom / žličasta vdolbina ♪
  6.      žlíndrast  -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje žlindro: žlindrasta gmota / ekspr. izpljunil je žlindrasto slino // pokrit z žlindro: žlindrast ulitek ♪
  7.      žlobódra  -e ž (ọ̑) ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / redko hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi ♪
  8.      žlobúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
  9.      žlobúdrast  -a -o prid. (ȗ) ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke ♪
  10.      žlómarica  -e ž (ọ̑) zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico ♪
  11.      žmúkelj  -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave ♪
  12.      žnóra  -e ž (ọ̑) nižje pog. vrvica: napeljati, potegniti žnoro / uniforma, obšita z žnorami ● nižje pog. vse gre kakor po žnori vse gre kakor po maslu ♪
  13.      žóga  -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
  14.      žókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) nar. dregniti, suniti: žokniti s palico v seno / počakali so ga v temi in ga žoknili sunili, zabodli ♪
  15.      žólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto ♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana ♪
  16.      žolto... 1 [u̯t] prvi del zloženk, star. rumeno...1: žoltokljun, žoltokožec ♪
  17.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  18.      žréti  žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo // nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati // pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale // uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga // zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt ● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji ♪
  19.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  20.      žúka  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi navadna žuka šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, Spartium junceum: cvetoča navadna žuka ♪
  21.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  22.      žvéček  -čka m (ẹ̑) z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija ♪
  23.      žvečílo  -a s (í) 1. kar se žveči: izpljuniti žvečilo 2. organ za žvečenje: zobje in druga žvečila ♪
  24.      žvénkati  -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal ♪
  25.      žvénkniti  -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila ♪

   5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA