Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

un (2.104-2.128)


  1.      kílocíkel  -kla m (ȋ-ȋ) fiz., rad., navadno v zvezi kilocikel na sekundo enota za merjenje frekvence, 1.000 ciklov na sekundo ♪
  2.      kilométer  -tra m (ẹ̄) 1. dolžinska mera, 1.000 m: oddaljen je nekaj kilometrov iz mesta; deset kilometrov [km] dolga pot / število prevoženih kilometrov narašča / vozi sto kilometrov na uro / kubični, kvadratni kilometer ∙ pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil ♦ žel. netotonski kilometer; potniški kilometer enota za obračunavanje prevoza potnika na razdalji 1 km; tovorni kilometer enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km 2. ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: kilometre naokoli ni bilo luči ♪
  3.      kilometráža  -e ž (ȃ) 1. število prevoženih kilometrov: kilometraža se je povečala / koliko imate kilometraže // razdalja, izražena v kilometrih: izračunati kilometražo cest 2. redko kilometrina: izplačati dnevnice in kilometražo ♪
  4.      kímati  -am nedov. (ȋ) 1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo; pren., pesn. klas trudno kima 2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal; boječe kima, da razume // z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav ∙ slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu 3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati: na vozu je vse kimalo; oče kima za pečjo 4. ekspr., redko počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor kimáje: pozdravljali so ga, kimaje z glavo; prijazno kimaje se je poslovila kimajóč -a -e: kimajoč z glavo, je podpisal; kimajoči cvet; kimajoča glava ♪
  5.      kíslost  -i ž (í) lastnost kisle snovi: kremžila se je od kislosti jagod / kislost mošta / priprava za ugotavljanje kislosti / kislost nasmeha ♦ agr. kislost tal; kem. kislost galunove raztopine; med. kislost želodčnega soka ♪
  6.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  7.      kíta  -e ž (í) 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule ∙ star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja) 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah ♪
  8.      kitára  -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih ♦ muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav ♪
  9.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
  10.      kitolóvka  -e ž (ọ̑) manjša ladja, opremljena s harpuno: krov kitolovke / ladja kitolovka ♪
  11.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  12.      kladára  -e ž (ā) star. koča, hiša, navadno iz brun: postaviti kladaro sredi gozda ♪
  13.      kládivce  tudi kladívce -a s (á; ȋ) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku ◊ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno ♪
  14.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  15.      klásika  -e ž (á) 1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe 2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike // doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe ♪
  16.      kláti  kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti ● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži klán -a -o: klane deščice ♪
  17.      klavikórd  -a m (ọ̑) muz., nekdaj glasbilo s strunami in kovinskimi ploščicami, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: igrati (na) klavikord ♪
  18.      klavír  -ja m (ȋ) glasbilo s strunami in kladivci, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: sedel je h klavirju, za klavir in začel igrati; ima star, razglašen klavir / zna igrati (na) klavir / pog. vaditi klavir igranje na klavir ♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah ♪
  19.      klávščina  -e ž (ȃ) redko klavnina: zaračunati klavščino ♪
  20.      klécati  -am nedov. (ẹ̄) nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale // ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam; po cesti kleca tovorna živina klecajóč -a -e: stopati s klecajočimi koraki; klecajoča hoja ♪
  21.      klécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile // v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom 2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla ♪
  22.      klepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam // govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta 2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo // redko, v zvezi z zobje šklepetati: zobje so mu klepetali od mraza klepetáje: živahno klepetaje sta krenili proti domu ♪
  23.      kléstiti  -im nedov., kléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstranjevati (drevesu) veje: klesti in seka; ves dan že klestijo / klestiti bukev / klestiti veje z drevesa // ekspr. udarjati, tolči (s kljunom): žolna je klestila po deblu / težko krilo ji je klestilo po nogah ∙ ekspr. po vinogradu je klestila toča z močnim padanjem povzročala škodo 2. ekspr. tepsti, pretepati: oče ga klesti; klestiti po glavi; klestili so se s palicami 3. slabš. govoriti, pripovedovati: spet klesti neumnosti ♪
  24.      klíca  -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
  25.      klìn  tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪

   1.979 2.004 2.029 2.054 2.079 2.104 2.129 2.154 2.179 2.204  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA