Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

umetno (862-886)


  1.      zbórnik  -a m (ọ̑) publikacija s prispevki več avtorjev a) udeležencev seminarja, kongresa: zbornik je izšel dva meseca po zborovanju; prispevki bodo objavljeni v zborniku; urednik zbornika / kongresni zbornik; zbornik predavanj, znanstvenih razprav b) izdana v počastitev kakega pomembnega ustvarjalca: jubilejni zbornik; ob dvajseti obletnici skladateljeve smrti so izdali spominski zbornik / Trubarjev zbornik c) o določeni tematiki, o določenem področju: izdajali so svoj dijaški zbornik; drugi zvezek umetnostnega zbornika / zbornik letalskih podatkov / Celjski, Grosupeljski zbornik ♪
  2.      zedínjati  -am nedov. (í) 1. delati kaj enotno, složno: pijača jih je vse bolj zedinjala / zedinjati stališča enotiti 2. knjiž. združevati, povezovati: revija naj bi zedinjala vsa umetnostna področja ∙ star. ta rastlina zedinja plemenite lastnosti svojih prednic ima, združuje zedínjati se postajati enakih misli, istega mnenja: postopoma sta se zedinjala / zedinjati se med seboj ♪
  3.      zeleníti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje // oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščav zeleníti se knjiž. 1. dobivati (zelene) liste: drevo se zeleni / narava se je začela zeleniti 2. zeleno se odražati, kazati: v dolini se zelenijo travniki ♪
  4.      zgodovína  -e ž (í) 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda 2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine // veda o tem: viri za zgodovino / gospodarska, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / žarg. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine ● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano ♪
  5.      zgodovínar  -ja m (ȋ) strokovnjak za zgodovino: biti bibliograf in zgodovinar / literarni, pravni, umetnostni zgodovinar / šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja / žarg., šol. bil je najboljši zgodovinar v razredu ♪
  6.      zgodovínarka  -e ž (ȋ) strokovnjakinja za zgodovino: ugledna zgodovinarka / literarna, umetnostna zgodovinarka ♪
  7.      zgodovinopísje  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje // veda o tem ♪
  8.      zíbel  in zibél -i [eu̯] ž (ȋ; ẹ̑) knjiž. zibelka: narediti, zibati zibel; otrok je spal v zibeli / za umetnost se je navdušil v Italiji, zibeli renesanse ∙ knjiž. zibel mu je stekla v tej hiši rodil se je; knjiž. od zibeli do groba od rojstva do smrti ♪
  9.      ználec  -lca m (ȃ) knjiž. kdor kaj zna: znalec jezikov / znalec antične umetnosti poznavalec ♪
  10.      znánost  -i ž (á) 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo ♪
  11.      zobálo  -a s (á) knjiž. vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti; zobovje: pri smehu pokazati zobalo; konjsko zobalo / umetno zobalo ♪
  12.      zobotéhnik  -a m (ẹ́) strokovnjak, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnika ♪
  13.      zobóvje  -a s (ọ̑) vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti: zobovje se menja; očistiti zobovje; odstranjevati ostanke hrane iz zobovja; pravilno razvito zobovje / človeško, živalsko zobovje / umetno zobovje ♦ anat. mlečno ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade, stalno zobovje ki zraste po šestem letu starosti; vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi; ščukasto, škarjasto zobovje ♪
  14.      zráčenje  -a s (á) glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje; zračenje prostorov; naprava za zračenje / zračenje posteljnine ♦ agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem ♪
  15.      zrcáljenje  -a s (á) glagolnik od zrcaliti: zrcaljenje dreves v jezeru; opazovati zrcaljenje luči v stoječi vodi / zrcaljenje avtorjevega notranjega življenja v pesmih; umetnost ni samo fotografsko zrcaljenje življenja ◊ mat. zrcaljenje na premici preslikava točke v točko, ki je v enaki razdalji od premice na drugi strani; meteor. zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe ♪
  16.      zúnajumétniški  -a -o prid. (ú-ẹ̑) knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici ♪
  17.      zvelíčanje  -a s (ȋ) rel. stanje večne sreče človeka po smrti: moliti za zveličanje; zveličanje in pogubljenje ● ekspr. realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena ♪
  18.      zveličáven  -vna -o prid. (á ā) 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati ♪
  19.      zvŕst  -í ž (ȓ) 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske ♪
  20.      zvŕsten  -tna -o prid. (r̄ ȓ) nanašajoč se na zvrst 2, 3: pojavi iz istega zvrstnega tipa; zvrstna delitev v umetnosti / zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika / zvrstno razlikovanje besedil zvŕstno prisl.: zvrstno zasnovan pregled književnosti ♪
  21.      ždánovščina  -e ž (ā) politični nazori o umetnosti, kulturi, ki jih je po drugi svetovni vojni v Sovjetski zvezi uveljavljal Ždanov: boriti se proti ždanovščini; obdobje ždanovščine ♪
  22.      želézje  -a s (ẹ̑) 1. kosi železa, predmeti iz železa: nabirati odpadno, staro, zarjavelo železje; žepe je imel polne železja; rožljanje železja / z železjem zamrežena okna z železnimi križi // okovje: z železjem obita lesena vrata; umetno kovano železje 2. ekspr. okovi, verige: jetnikom je na nogah žvenketalo železje; vkovati koga v železje 3. nar. železna past: pred kurnikom je nastavil železje ♪
  23.      živéti  -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel ♪
  24.      žlahtníti  -ím dov. (ȋ í) 1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: žlahtniti koruzo / domačo trto žlahtniti s tujo 2. knjiž. plemenititi: žlahtniti duha z umetnostjo ♪
  25.      žlíndra  -e ž (ȋ) 1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža ♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra 2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči 3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra ♪

   637 662 687 712 737 762 787 812 837 862



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA