Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

umetni (251-275)


  1.      igrálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo // ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec ◊ gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu ♪
  2.      igráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala 4. biti dejaven v določeni a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi / ekspr. samo popiva in igra 5. ukvarjati se, navadno poklicno a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah ● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene ◊ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno igráti se 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem // preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice // ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj // biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče ● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav igráje 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana ♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci ♪
  3.      iluzíja  -e ž (ȋ) predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara: to spoznanje mu ni dovoljevalo nobene iluzije; sanje in iluzije mladih; moč iluzije / ni mi hotel vzbujati iluzij; ekspr.: vse je samo iluzija; vdajati se iluzijam / ekspr. živeti v iluzijah ∙ ekspr. ne delaj si iluzij o njem ne predstavljaj si ga boljšega, kot je // knjiž., navadno z rodilnikom kar daje videz, vtis resničnosti: nastala je iluzija gibanja; umetnik je ustvaril iluzijo globine, prostora / iluzija resničnosti, sreče ♪
  4.      imaginácija  -e ž (á) knjiž. domišljija, fantazija: spodbujati imaginacijo; to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr. v tem primeru gre za čisto imaginacijo ♪
  5.      imitácija  -e ž (á) 1. kar je imitirano; posnetek, ponaredek: izdeloval je imitacije dragih kamnov; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije 2. glagolnik od imitirati; posnemanje, oponašanje: postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije ♦ muz. posnemanje glasbenega motiva ♪
  6.      imitátor  -ja m (ȃ) 1. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin 2. knjiž. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji ♪
  7.      impresárij  -a m (á) zlasti v zahodnih deželah kdor se poklicno ukvarja z organizacijo javnih nastopov umetnikov, (umetniških) ansamblov: pevka ima sposobnega impresarija / gledališki, operni impresarij; koncertni impresarij ♪
  8.      impresíja  -e ž (ȋ) 1. knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta; (čutni) vtis: dogajanje je pustilo pri njem globoko impresijo / zanimive popotne impresije / odšel je pod močno impresijo vsega, kar je videl 2. lit., um. umetniško delo, ki tak vtis prikazuje, posreduje: čudovita barvna impresija / najbolj dragocene so njegove pokrajinske impresije / z zanimanjem je prebral impresije iz Amerike / pesnik impresij ♪
  9.      improvizátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor improvizira: bil je velik umetnik ter izreden improvizator / dober improvizator proslav / ekspr. ni bil sistematičen delavec, ampak le improvizator ♪
  10.      improvizátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na improvizatorje: ta umetnik ima improvizatorski talent / taka kulturna politika je preveč improvizatorska ♪
  11.      ináčica  -e ž (ȃ) vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela: primerjati obe inačici pesmi; starejša inačica drame je tudi ohranjena; inačica besede; sliki sta inačici na isto temo; o dogodku je krožilo med ljudmi več inačic / za opravljanje tega giba je več inačic različnih možnosti / v prislovni rabi boj za obstanek se kaže v naravi v najrazličnejših inačicah; v prvotni inačici je pesem obsegala samo tri kitice ♪
  12.      individualízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem 2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem ◊ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar ♪
  13.      individuálnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost individualnega: individualnost njegovega problema terja drugačno rešitev / individualnost umetniškega izražanja, jezika, sloga / narodna individualnost neodvisnost, samostojnost / poudarjati individualnost značajev posebnost 2. knjiž. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik; osebnost: izgubiti, ohraniti svojo individualnost; spoštovati človekovo individualnost; pesniška, umetniška individualnost; svoboda individualnosti // človek s temi lastnostmi, značilnostmi: on je izrazita, močna individualnost ♪
  14.      indivíduum  -dua tudi -a m (ȋ) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov ◊ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj ♪
  15.      industríjski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na industrijo: a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov / industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino / industrijsko izdelovanje, predelovanje ◊ arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji industríjsko prisl.: industrijsko izdelovati; industrijsko močna država; industrijsko gašeno apno ♪
  16.      inferióren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti; manjvreden: med njimi se je čutil inferiornega; imeli so jih za inferiorno generacijo / inferiorni občutek manjvrednostni občutek, občutek manjvrednosti 2. ki je nižje, manj kakovostne vrste: umetniško inferiorna literatura ♪
  17.      ìnformálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž., redko neformalen: informalne poteze umetniškega dela / informalna skupina ljudi ♪
  18.      iniciála  -e ž (ȃ) inicialka: umetniške iniciale v rokopisih / prstan z inicialami z začetnimi črkami ♪
  19.      inkubátor  -ja m (ȃ) 1. med. naprava s stalno toploto in vlago za vzrejo nedonošenih otrok: dvojčka so dali v inkubator 2. agr. naprava za valjenje z umetnim ogrevanjem, valilnik: v inkubatorju izvaljeni piščanci ◊ biol. naprava za gojenje mikrobov in tkivnih kultur ♪
  20.      inovátor  -ja m (ȃ) 1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju: nagrajevanje inovatorjev; inovatorji in iznajditelji 2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: literarni inovator ♪
  21.      insêrt  -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo; glasbeni, pevski insert; v romanu je nekaj folklornih insertov ◊ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini ♪
  22.      inspirátor  -ja m (ȃ) kdor da inspiracijo, navdihovalec: inspirator umetniškega dela / inspiratorji in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki ♪
  23.      instínkt  -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt ♪
  24.      intelektuálec  -lca m (ȃ) kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umski delavec, razumnik: intelektualci so proti sklepu protestirali; sodelovanje intelektualcev in delavcev; pisatelji, umetniki in drugi intelektualci ♪
  25.      intelektualístičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razumski: roman je zelo abstrakten, intelektualističen; intelektualistična umetnina / intelektualistični slikar // nav. ekspr. nanašajoč se na intelektualce ali intelektualizem: intelektualistična morala / tako gledanje je intelektualistično intelektualístično prisl.: intelektualistično obarvana romantika ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA