Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ume (2.356-2.380)


  1.      oslóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma ● ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci; star. napisati na oslovsko kožo pergament; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle ◊ arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih ♪
  2.      osmíca  -e ž (í) 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden ◊ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico ♪
  3.      osmislítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osmisliti: osmislitev človekovega bivanja; osmislitev boja, življenja / glavni junak se bori za svojo osmislitev / podkrepitev in osmislitev umetnosti / znanstvena osmislitev vzrokov in posledic utemeljitev, upravičenost ♪
  4.      osmíšljati  -am nedov. (í) knjiž. dajati smisel, končni cilj: osmišljati svoja prizadevanja; skrb za otroke je osmišljala njeno življenje // utemeljevati, upravičevati: osmišljati teorije; to osmišlja družbeno vlogo umetnika ♪
  5.      osmódek  -dka m (ọ̑) 1. osmojeni del česa: osmodek dogorevajoče trske 2. knjiž., ekspr. neumen, nespameten človek: kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati ♪
  6.      osnóva  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago / publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka // kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova ● knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko ◊ agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat ♪
  7.      osnútek  -tka m (ȗ) 1. sestavek, navadno pismeni, ki še ni dokončno izoblikovan: napisati, sestaviti osnutek; zakonski osnutek; osnutek statuta, ustave / idejni osnutek za roman / delo je šele v osnutku ∙ knjiž. vsa stvar je šele v osnutku se je šele začela // risba, skica, ki približno podaja videz kakega objekta, predmeta: izdelati osnutek za kostume in dekoracijo / od osnutka do spomenika je dolga pot 2. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete; osnova: nategniti osnutek // osnovne niti: osnutek je navadno iz drugačnega materiala kot votek ♪
  8.      ostvarítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ostvariti: ostvaritev načrtov, nalog / ostvaritev idealov; v tem je videl ostvaritev svojih želj / prišlo je do ostvaritve pravičnega reda / pomembna umetniška ostvaritev stvaritev, dosežek; ostvaritev društva ustanovitev ♪
  9.      osvajálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost osvajalnega: osvajalnost imperialističnih vojn / ekspr. osvajalnost umetnine ♪
  10.      osvetlíti  -ím dov., osvétli in osvêtli; osvétlil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz // oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami; stanovanjske prostore so dobro osvetlili 2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino 3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona; kritično osvetliti neuspeh; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili 4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo ● knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele ◊ geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz osvetljèn -êna -o: premalo osvetljen film; slabo osvetljen položaj; medlo osvetljen prostor; osvetljene izložbe; osvetljena ploskev ♪
  11.      osvetljáva  -e ž (ȃ) glagolnik od osvetljevati: poskrbeti za osvetljavo; pomanjkljiva, slaba osvetljava; nočna osvetljava; stranska, umetna osvetljava slike / avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja; kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja ♪
  12.      osvobojênje  -a s (é) glagolnik od osvoboditi: osvobojenje domovine / osvobojenje umetnosti od religije ♪
  13.      oštevílčiti  -im dov. (í ȋ) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja ♪
  14.      otežkóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) otežiti, zavreti: snežni zameti so otežkočili promet / otežkočiti razumevanje z rabo tujk otežkóčen -a -o: promet je ponekod otežkočen; njihovo delo je bilo otežkočeno ♪
  15.      ótonski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov: otonsko cesarstvo / otonski časi ♦ um. otonska umetnost umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška ♪
  16.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  17.      ovčaríca  -e ž (í) 1. pastirica ovc: ovčarji in ovčarice 2. zool. ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava ♪
  18.      ovčárka  -e ž (á) 1. samica ovčarja: ovčarka je lajala in cvilila vso noč 2. bot. užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka: nabirati ovčarke in maslenke ♪
  19.      ôvčji  -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje ∙ ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis ♪
  20.      ovekovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: radi so ovekovečevali bojne prizore / slika ovekovečuje njeno lepoto // delati kaj znano, poznano sploh: ovekovečevati ravnanje koga ♪
  21.      ovekovéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: ovekovečiti dogodek; ovekovečiti ženino lepoto; v pesmih je ovekovečil svoj čas; s tem romanom se je ovekovečil // narediti kaj znano, poznano sploh: svoj nastop so ovekovečili s plakati ∙ ekspr. prizor je ovekovečil s kamero ga posnel; ekspr. moral se je ovekovečiti na bukvi vrezati v bukev svoje ime ♪
  22.      overítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od overiti: overitev dokumentov, zapisnika / overitev podpisa ♪
  23.      overovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od overoviti: overovitev dokumentov ♪
  24.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  25.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪

   2.231 2.256 2.281 2.306 2.331 2.356 2.381 2.406 2.431 2.456  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA