Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ulj (685-709)


  1.      zajémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir ● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig ♪
  2.      zakáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. zapeti, zatakniti: zakačil je grablje ob korenino; zakačiti se za skalo ● knjiž. pazi, da te ne zakači kaka patrulja ujame, prime ♪
  3.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  4.      zaklòp  -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške 2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata // pokrov: zaklop šatulje 3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama ♪
  5.      zaléči 2 -léžem dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) z izločitvijo jajčec zaradi razmnoževanja zapolniti kaj: matica zaleže celice, sate // v zvezi z jajčece izločiti kam zaradi razmnoževanja: matica zaleže veliko jajčec; metulj zaleže jajčeca na liste // z izločitvijo jajčec kam omogočiti, da se kje lahko kaj zaplodi, zaredi: muhe, žuželke zaležejo ličinke v nosnice nekaterih živali zaléči se ekspr. zaploditi se, zarediti se: po vodah so se zalegli raki / v moki so se zalegli črvi zaléžen -a -o: zaleženo satje ♪
  6.      zalésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca 2. ekspr. zaiti: na poti domov so zalezli; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave 3. nav. 3. os., star. ujeti, dohiteti: na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je zalésti se navadno s prislovnim določilom z lezenjem priti kam in tam ostati: kača se je zalezla v luknjo / ubežnik se je zalezel pod grm / ekspr. zalezel se je v kot sobe in molčal / ekspr. megle so se zalezle v dolino / ekspr. dvom se ji je zalezel v dušo, srce; pren., ekspr. dekle se mu je zalezlo v srce ♪
  7.      zamevljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. večkrat premakniti ustnice: izbuljil je oči od začudenja in zamevljal / starka je zamevljala z ustnicami, spregovoriti pa ni mogla 2. ekspr. zamrmrati, zamomljati: nekaj je zamevljal sam pri sebi ♪
  8.      zamotíti  in zamótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj določenega: zamotiti bolnika; zamotiti otroka z ropotuljico; tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil; malo ga zamoti, da ne bo jokal / poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo 2. knjiž. zadržati, zamuditi: kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni; pogovor nas je zamotil čez polnoč; zamotil nas je s celo vrsto vprašanj 3. zastar. zmotiti: zamotil ga je pri premišljevanju / nič ni moglo zamotiti njegovega veselja ♪
  9.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  10.      zanosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: žena je zanosila / zanositi otroka; niso vedeli, s kom je zanosila 2. star. ponositi: zanositi obleko zanóšen -a -o: zanošen otrok; oguljen in zanošen suknjič ♪
  11.      zaokrožíti  in zaokróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom ● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli zaokrožíti se in zaokróžiti se 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo ● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število ♪
  12.      zaplésati  in zaplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal // plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur // krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat // ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala ● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč ♪
  13.      zaprédek  -dka m (ẹ̑) iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek; iz zapredka zleze metulj; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek // kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu ♪
  14.      zarípel  -pla -o [ǝu̯] prid. (í) ki ima zaradi razburjenja, razgretosti zelo rdeč in napet obraz: zaripli prodajalci so hvalili svoje blago; biti ves zaripel od jeze, razburjenja, vročine / biti zaripel v obraz / zariple oči izbuljene / zaripel obraz ∙ ekspr. zariplo vpitje jezno, razburjeno; prim. zaripniti ♪
  15.      zaséda  -e ž (ẹ̑) 1. namestitev kje z namenom nepričakovano napasti, dobiti koga: napasti koga iz zasede; hoditi v zasede in patrulje; čakati, ležati v zasedi // kar nastane, se ustvari s tako namestitvijo: izogniti se zasedi; pasti, zaiti v zasedo / držati zasedo na obeh straneh ceste; stekla sta proti križišču, da postavita zasedo / partizanska, policijska zaseda 2. oseba, skupina oseb, nameščena kje s takim namenom: napadla jih je zaseda; prisiliti zasedo k umiku ♪
  16.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  17.      zavijáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella 2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača ♪
  18.      zavrtáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus ♪
  19.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪
  20.      zazvončkáti  -ám dov. (á ȃ) star. zazvončkljati: kraguljčki so zazvončkali / dvakrat je zazvončkal ♪
  21.      zdrstíti se  -ím se dov., zdŕstil se (ȋ í) odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja: ko se jegulje zdrstijo, poginejo ♪
  22.      zelênčica  in zelénčica -e ž (é; ẹ̄) vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica ♪
  23.      zêmlja  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj ◊ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  24.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  25.      zgúliti  -im dov., zgúlila in zgulíla (ú) z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: zguliti obleko; zguliti rokave na komolcih; usnje se je že precej zgulilo / zguliti kožo odrgniti zgúljen -a -o 1. deležnik od zguliti: zguljen plašč; na kolenih zguljene hlače 2. slabš. nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja: zguljen glasbeni motiv; zguljena anekdota, fraza ♪

   485 510 535 560 585 610 635 660 685 710  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA