Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ul (5.279-5.303)


  1.      zvončíca  -e ž (í) bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: nabirati zvončice / Zoisova zvončica in zoisova zvončica ♪
  2.      zvončkánje  -a s (ȃ) star. zvončkljanje: zvončkanje kraguljčkov / oglasilo se je zvončkanje ♪
  3.      zvončkáti  -ám nedov. (á ȃ) star. zvončkljati: kraguljčki, zvončki zvončkajo / pred njimi je šel ministrant in zvončkal ♪
  4.      zvončkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo // povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh ♪
  5.      zvônčnica  -e ž (ȏ) bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: trgati zvončnice / koprivasta zvončnica ◊ um. odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem ♪
  6.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  7.      zvonkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvonkljati: zvonkljanje ostrog / zvonkljanje črede / od daleč se je slišalo zvonkljanje kraguljčkov, zvončkov ♪
  8.      zvonolivár  -ja m (á) kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: bil je znan zvonolivar ♪
  9.      zvonovína 1 -e ž (í) zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov: vrata, zvon iz zvonovine ♪
  10.      zvŕst  -í ž (ȓ) 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske ♪
  11.      zvrstíti  -ím dov., zvŕstil (ȋ í) narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili; čete so se zvrstile za pohod; zvrstiti se vzdolž ceste zvrstíti se 1. pojaviti se, nastopiti drug za drugim: tekmovalci so se zvrstili v eni uri; za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev / dela so se zvrstila drugo za drugim / v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic je nastalo // pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih presledkih: zvrstili so se sestanki na vseh ravneh; za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja 2. priti pri čem izmenoma na vrsto: bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili 3. priti v vrsti: ljudje so se hitro zvrstili mimo nas ● evfem. vsi so se zvrstili pri njej imeli spolne odnose z njo zvrščèn -êna -o: ob cesti zvrščene hiše ♪
  12.      žába  -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake // samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe ● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko ◊ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta ♪
  13.      žábarka  -e ž (ȃ) bot. vodna rastlina s suličastimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v kobulih, Baldellia ♪
  14.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  15.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  16.      žalovánje  -a s (ȃ) glagolnik od žalovati: žalovanje sorodnikov, prijateljev; žalovanje za očetom / žalovanje za minulimi časi / ko je čas žalovanja minil, je spet začela nositi svetlejše obleke // stanje, ko se zaradi smrti koga ali zaradi velike nesreče ne prirejajo zabavne prireditve, se izobesijo žalne zastave: oblast je razglasila žalovanje / javno žalovanje; narodno žalovanje; dan žalovanja ♪
  17.      žámet  -a m (á) 1. tkanina s ščetkasto površino na eni strani: tkati žamet; oguljen žamet; hlače, krilo iz žameta; naslanjač, prevlečen z žametom / rebrasti žamet / ekspr. biti oblečen v žamet v žametno oblačilo 2. ekspr., s prilastkom žameten videz, lesk, otip: žamet lilij; beli žamet rok / žamet oči // blagoglasnost in rahla zamolklost: žamet glasu ● preg. pamet je boljša kot žamet boljše je biti pameten kot pa bogat ◊ tekst. svileni žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; trg. usnjati žamet žametu podobna močna bombažna ali volnena tkanina; deftin ♪
  18.      žandár  -ja m (ȃ) nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli; patrulja žandarjev ● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu ◊ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo ♪
  19.      žár  -a in -ú m (ȃ) 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba ♪
  20.      žáren 2 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žaro: žarni pokrov / žarni grob; žarno pokopališče ♦ arheol. žarno grobišče grobišče z žarnimi grobovi; kultura žarnih grobišč kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture ♪
  21.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  22.      žaríšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev ◊ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče ♪
  23.      žaríti  -ím tudi žáriti -im nedov. (ȋ í; ā ȃ) 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale // z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje // metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila žaríti se, tudi žáriti se knjiž. 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica ♪
  24.      žárnica  -e ž (ȃ) zaprta steklena priprava, ki oddaja svetlobo, če je v njej električni tok: žarnica sveti, ugasne; odviti, razbiti, zamenjati žarnico; cevasta, hruškasta žarnica; matirana, prozorna žarnica; žarnica v obliki sveče; svetloba žarnice; lestenec s petimi žarnicami / žarnica je pregorela / avtomobilska, baterijska žarnica / električna žarnica ♦ elektr. dvonitna, enonitna žarnica; infrardeča, ultravijolična žarnica ki seva zlasti infrardečo, ultravijolično svetlobo; stovatna žarnica; vznožek žarnice; strojn. kontrolna ali opozorilna žarnica ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi; teh. jodova, natrijeva žarnica v kateri seva svetlobo ionizirana jodova, natrijeva para ♪
  25.      žárnogrobíščen  -čna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na žarno grobišče: žarnogrobiščna najdba ♦ arheol. žarnogrobiščna kultura kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture ♪

   5.104 5.129 5.154 5.179 5.204 5.229 5.254 5.279 5.304 5.329  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA