Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
uk (4.901-4.925)
- zájčjak tudi zájčjek -a m (ȃ) 1. zajčji iztrebek: zajčjaki in kurjaki 2. nar. nekoliko kosmat klobuk iz zajčje dlake: pokriti se z zajčjakom ♪
- zajúckati -am dov. (ȗ) nar. severovzhodno zavriskati, zaukati: fantje zapojejo in zajuckajo; veselo zajuckati ♪
- zakáj prisl. (ā) 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih ∙ ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
- zakápati 1 -am in -ljem dov. (ā ȃ) 1. s kapanjem zadelati: s svečo zakapati mesta, kjer šotor pušča / zakapati zamašek z voskom 2. nav. 3. os. večkrat pasti v obliki kaplje: iz rane je zakapala kri zakápan -a -o: zakapana luknjica ♦ geogr. zakapana jama jama s kapniki ♪
- zaklópka -e ž (ọ̑) 1. knjiž. ventil: odpreti zaklopko / varnostna zaklopka 2. knjiž. loputa: zapreti linico z zaklopko; medeninasta zaklopka // pokrov: dati na posodo zaklopko 3. anat. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri: operirati zaklopke / aortna, srčna zaklopka ● knjiž. zaklopka pri puški zaklep ◊ muz. vsaka od priprav, zlasti pri pihalih, iz vzvoda in pokrovčka za odpiranje in zapiranje luknjic, da se spreminja višina tona; obrt. poklopec, ki se zapenja z gumbom ali pritiskačem; zool. polž s sploščeno ali stožčasto hišico, ki živi v stoječih ali počasi tekočih vodah, Valvata ♪
- zakmášen -šna -o prid. (ȃ) pog., ekspr. prazničen, boljši: zakmašni suknjič; zakmašna obleka zakmášno prisl.: zakmašno se obleči ♪
- zakomandírati -am dov. (ȋ) pog. ukazati, odločiti: rada je kaj zakomandirala / otroci, spat, je zakomandirala ♪
- zákon -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost
ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni
zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev
razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona;
razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
- zakonít -a -o prid. (ȋ) 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati ♪
- zakosíti -ím dov., zakósil (ȋ í) 1. začeti kositi: zakositi novo red / ekspr. strojnica zakosi med nasprotnikovimi vojaki 2. pri košenju zaiti kam: zakositi v sosedov travnik / redko zakositi sosednjega kosca pri košenju zaiti v njegovo red 3. pri košenju nekoliko raniti, poškodovati: zakositi zajca / zakositi ptičje gnezdo ● redko zakositi se do kosti ukositi se zakošèn -êna -o: zakošena red ♪
- zakotalíkati -am dov. (ȋ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotalikati kroglico / zakotalikati jabolko pod omaro; zakotalikati se v luknjo ♪
- zakóvica -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli; kovica: zakovica drži, popusti; povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami; aluminijasta, medeninasta zakovica; ploščata zakovica; glava zakovice; luknja za zakovico / galanterijska zakovica / okrasiti pas z zakovicami; jermenske zakovice; zakovice za kovčke / zakovati zakovico ♪
- zakóvičar -ja m (ọ̑) teh. kdor koviči: delo zakovičarja / zakovičarji jeklenih konstrukcij ♪
- zakóvičen -čna -o prid. (ọ̑) teh. kovičen: zakovična glava / zakovična luknja ♪
- zakovíčiti -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
- zakrivíti -ím dov., zakrívil (ȋ í) 1. narediti, da postane del česa kriv: zakriviti palico; zakriviti žebelj na spodnji strani deske / prezirljivo zakriviti ustnice ukriviti 2. s svojim ravnanjem povzročiti kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: zakriviti nesrečo, prepir, smrt; iz nevednosti zakriviti kaj / nadlogo si je zakrivil sam / nesrečo je zakrivil močen veter ♦ jur. zakriviti kaznivo dejanje zakrívljen -a -o: zakrivljen nož; zakrivljena palica ♪
- zakrmáriti -im dov. (á ȃ) 1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku 2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo // z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali // ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko 3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek ♪
- zakròj -ôja m (ȍ ó) les. pravokotna izdolbina ob robu deske, podboja za dobro, tesno prekrivanje, vezavo konstrukcijskih delov; brazda: izžagati zakroj / spah, vez na zakroj ♪
- zakrožíti in zakróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži 2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga 3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini 4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico ● ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen; redko okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli; redko z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti ♪
- zakŕpati -am dov. (r̄) 1. s krpo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni del česa: zakrpati hlače / zakrpati zračnico / zakrpati čevlje / ekspr. zakrpati rano z obližem / zakrpati nogavice z gosto nitno mrežo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni del nogavice / zakrpati luknje na hlačah ∙ ekspr. v bolnišnici so ranjenca zakrpali mu zašili rane; ga za silo pozdravili 2. ekspr. narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj; popraviti: zakrpati cesto; zakrpati čoln, da ne pušča; zakrpati slamnato streho // slabš. izboljšati, izpopolniti: zakrpati pomanjkljivo znanje koga / zakrpati vojaško enoto, ki je utrpela velike izgube zakŕpan -a -o: zakrpane hlače; zakrpana sloga ♪
- zaktivizírati -am dov. (ȋ) spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: prizadevati si zaktivizirati prebivalce naselja; zaktivizirati učence pri pouku / zaktivizirati mišljenje ♪
- zakúhati -am dov. (ú ȗ) 1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci 2. žarg., avt. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha 3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice 4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal // zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo 5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti,
sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu // povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto zakúhati se ekspr. nastati, razviti se: utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve / kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha / v državi, vojski se bo kaj zakuhalo zakúhan -a -o: zakuhani rezanci ♪
- zalèk -éka m (ȅ ẹ́) zastar. zavih, zavihek (plašča, suknjiča): rdeče obrobljeni zaleki; zaleki pri plašču / vtakniti listek v zalek na rokavu ♪
- zalésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca 2. ekspr. zaiti: na poti domov so zalezli; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave 3. nav. 3. os., star. ujeti, dohiteti: na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je zalésti se navadno s prislovnim določilom z lezenjem priti kam in tam ostati: kača se je zalezla v luknjo / ubežnik se je zalezel pod grm / ekspr. zalezel se je v kot sobe in molčal / ekspr. megle so se zalezle v dolino / ekspr. dvom se ji je zalezel v dušo, srce; pren., ekspr. dekle se mu je zalezlo v srce ♪
- zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4.
ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪
4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001