Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uk (4.551-4.575)


  1.      ulánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ulane: ulanski polk / ulanska kapa, suknja ♪
  2.      uléči se  uléžem se dov., ulézi se ulézite se; ulégel se ulêgla se; nam. uléč se in ulèč se (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: razgrnil je odejo po tleh in se ulegel; zaspi takoj, ko se uleže; uleči se na posteljo, v travo; uleči se na bok, hrbet, trebuh / konj se je ulegel vznak // namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: ulegel se je k popoldanskemu počitku; po kosilu se navadno uleže za kako uro; brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila 2. redko, s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini; leči: prah se je ulegel na pohištvo / gošča se je ulegla na dno usedla / mrak se je zgodaj ulegel na polja / ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo 3. zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: kupi listja, sena so se ulegli; sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino ● čevlji se uležejo po nogi po obliki, velikosti prilagodijo nogi; ekspr. starost se je ulegla nanj postaral se je, ostarel je; vznes. ulegel se je k večnemu počitku umrl je; ekspr. prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce mu je postal všeč, se mu je priljubil ♪
  3.      ulékniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet // dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila ∙ ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešel uléknjen -a -o: mačka z uleknjenim hrbtom; pot je speljana po uleknjenem žlebu; uleknjena drža; sedela je pokonci, uleknjena v križu; uleknjeno telo ∙ ekspr. žimnica je bila precej uleknjena ugreznjena; ekspr. solze so mu tekle po uleknjenih licih udrtih ♪
  4.      ultimát  -a m (ȃ) 1. zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku: dati, postaviti komu ultimat; biti postavljen pred ultimat 2. jur. zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna napoved: groziti z ultimatom // akt s tako zahtevo: izročiti, poslati ultimat ♪
  5.      últramikroskóp  tudi últramikroskòp -ópa m (ȗ-ọ̑; ȗ-ȍ ȗ-ọ́) fiz. mikroskop, ki uporablja uklonjeno svetlobo: analizo je opravil z ultramikroskopom ♪
  6.      umériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu ● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril umérjen -a -o 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje // zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran ♪
  7.      umétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnike ali umetnost: a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela ● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja umétniško prisl.: umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega ♪
  8.      umík  -a m (ȋ) glagolnik od umakniti: umik ovir s poti / umik glave pred udarcem / umik nekaterih bankovcev iz prometa / kriti umik čete; preprečiti, ukazati, voditi umik; prisiliti k umiku; načrten umik / umik kandidature / njegov umik iz družbe jo je presenetil / odločili so se za umik v ilegalo / umik v neresničnost ♦ voj. strateški umik umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati odločilne udarce; taktični umik načrten umik enote na nov položaj ♪
  9.      umiválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor se (poklicno) ukvarja z umivanjem: umivalec trupel ♪
  10.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  11.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  12.      univerzalízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim: zagovarjati univerzalizem; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem 2. knjiž. vsestranskost, vsebinska polnost: kulturni univerzalizem v poeziji; univerzalizem povednosti v romanu // vseobsežnost, vesoljnost: univerzalizem človeške kulture, misli ◊ rel. teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi ♪
  13.      upíhati  -am dov., tudi upihájte; tudi upihála (í) s pihanjem narediti, da zagori: razgrebel je žerjavico in upihal ogenj / upihati trsko na žerjavici ● star. srečno jo je upihal odšel, zbežal; star. upihati komu kašo ukaniti koga; povzročiti, da kdo pride v neprijeten, zapleten položaj ♪
  14.      upogíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogibati in razpirati veje; veter upogiba vrhove dreves; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba se da upogibati / upogibati in vzravnavati telo; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal krivil / upogibali so hrbte k tlom pripogibali so se ∙ ekspr. upogibati hrbet, koleno pred kom uklanjati se, podrejati se // spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: po operaciji ni mogel upogibati kolena; upogibati in iztegovati prst; upogibati roko v zapestju upogibajóč -a -e: plazil se je skozi grmovje, upogibajoč šibje; pod težo let se upogibajoči ljudje ♪
  15.      upogljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da upogniti: upogljiv jeklen trak; upogljiva cev, veja 2. ekspr. uklonljiv: upogljiv človek / upogljiv značaj ♪
  16.      upogljívec  -vca m (ȋ) ekspr. uklonljiv človek: upogljivci v stranki ♪
  17.      upogljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost upogljivega: upogljivost kartona, lesa / ekspr. upogljivost in spravljivost človeka uklonljivost ♪
  18.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  19.      upokoríti  -ím dov., upokóril (ȋ í) star. pokoriti, podrediti: upokoriti sosednje države; upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo ugnal, ukrotil ♪
  20.      uporabíti  in uporábiti -im dov. (ȋ á) 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili // narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno // narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz ● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje ♪
  21.      uporabljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da koristno uporabiti, porabiti; uporaben: uporabljivi odpadki / uporabljiva ideja; uporabljiva gesla // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: praktično uporabljiv stroj; uporabljiva embalaža / knjiž. bil je aktiven in zelo uporabljiv primeren za opravljanje različnih del, funkcij / knjiž. tak pouk je za prizadete otroke malo uporabljiv primeren // ki se da izkoriščati: uporabljive zaloge premoga ♪
  22.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
  23.      upoštévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od upoštevati: upoštevanje javnega mnenja; upoštevanje razmer na podeželju / upoštevanje zakonov / premajhno upoštevanje pesnikov v berilih / upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov; izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse ● ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki drugačni če bi upoštevali vse podatke; publ. izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev glede na mladost; publ. upoštevanja vreden nasprotnik pomemben, nevaren; publ. upoštevanja vredna investicija velika, pomembna ♪
  24.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  25.      uprávljanje  -a s (á) 1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / izročiti podjetje v upravljanje delovnemu kolektivu; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju sklada, neprav. s skladom / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov ♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi 2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje // dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe ♪

   4.426 4.451 4.476 4.501 4.526 4.551 4.576 4.601 4.626 4.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA