Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uk (251-275)


  1.      konstrúkt  -a m (ȗ) 1. knjiž. neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba: oblike na njegovih slikah so konstrukti / glavna oseba romana je ideološki konstrukt 2. psih. pomožni pojem, na domnevi temelječi model: pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt / verbalni konstrukti ♪
  2.      konstruktêr  -ja m (ȇ) konstruktor: modelarski konstrukter / konstrukter črpalke ♪
  3.      konstruktíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden: konstruktivni pogovori; konstruktivna politika; kritika naj bo konstruktivna; konstruktivno delo / konstruktivna kazen 2. redko konstrukcijski: konstruktivni material / konstruktivni deli gradbenega objekta konstruktívno prisl.: konstruktivno kritizirati; konstruktivno in funkcionalno neoporečno zasnovana arhitektura ♪
  4.      konstruktivíst  -a m (ȋ) predstavnik konstruktivizma: ruski konstruktivist; kubisti in konstruktivisti ♪
  5.      konstruktivístičen  -čna -o prid. (í) 1. nanašajoč se na konstruktiviste ali konstruktivizem: konstruktivistična smer / konstruktivistično slikarstvo 2. publ. ustvarjalen, graditeljski: pojav konstruktivističnega aktivizma ♪
  6.      konstruktivízem  -zma m (ȋ) umetnostna smer po prvi svetovni vojni, ki pod vplivom tehničnega razvoja poudarja obliko, konstrukcijo: ruski konstruktivizem; futurizem in konstruktivizem ♪
  7.      konstruktívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost konstruktivnega: poudarja konstruktivnost kritike; konstruktivnost politike ♪
  8.      konstrúktor  -ja m (ú) 1. kdor uresničuje svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruktor kmetijskih strojev / inženir konstruktor 2. redko sestavljavec, oblikovalec: konstruktor kolesa; pren., ekspr. je domiseln konstruktor novel ♪
  9.      konstrúktorski  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na konstruktorje: konstruktorsko delo / konstruktorski tečaj / razvoj konstruktorskih sposobnosti pri učencih ♪
  10.      kòprodúkcija  -e ž (ȍ-ú) sodelovanje pri proizvodnji česa, zlasti filmov: koprodukcija je uspela; filmska koprodukcija; koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji / stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo // žarg. koprodukcijski film: posnel je že pet nemških koprodukcij ♪
  11.      kòprodukcíjski  tudi kòprodúkcijski -a -o prid. (ȍ-ȋ; ȍ-ú) nanašajoč se na koprodukcijo: koprodukcijska pogodba / koprodukcijski filmi ♪
  12.      kúk  -a m (ȗ) nar. grič, hrib: povzpel se je na kuk ♪
  13.      kúka  -e ž (ū) nar. primorsko, navadno v zvezi kuko biti, zbijati otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; kozo biti ♪
  14.      kukálce  -a s (ā) nav. ekspr. manjšalnica od kukalo: dama s kukalcem / preden odpre vrata, pogleda skozi kukalce ♪
  15.      kukálnik  -a m (ȃ) majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo; kukalo: pogledati skozi kukalnik ♪
  16.      kukálo  -a s (á) 1. daljnogled z majhno povečavo, navadno za gledališče: gledati, opazovati skozi kukalo; lepo izdelano kukalo / gledališko kukalo // ekspr. daljnogled sploh: čez ramo je imel obešeno kukalo 2. majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo: pogledal je skozi kukalo, kdo je zunaj ♪
  17.      kúkanje 1 -a s (ū) glagolnik od kukati1: iz gozda se sliši glasno kukanje / kukanje ure ga moti ♪
  18.      kúkanje 2 -a s (ū) glagolnik od kukati2: kukanje izza vogla ♪
  19.      kúkarica  -e ž (ū) nar. koruza: Kukarica na drugi strani proti Muri je ovenela in čakala trgatve (M. Kranjec) ♪
  20.      kúkati 1 -am nedov. (ū ȗ) 1. oglašati se z glasom kuku: kukavica kuka 2. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznanjati čas: ima uro, ki kuka ♪
  21.      kúkati 2 -am nedov. (ū ȗ) 1. nav. ekspr. gledati, navadno skrivoma, pritajeno: kukati izza drevesa, vogla; kukati skozi ključavnico; priprl je vrata in kukal v kuhinjo / iz luknje je kukala lisica; pren. izza oblakov je kukalo sonce 2. ekspr. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice; gledati: izpod krila ji kukajo čipke / prvi zvončki že kukajo iz zemlje ♪
  22.      kukáva  -e ž (ȃ) geogr. večja kraška kotanja z navadno navpičnimi stenami ♪
  23.      kúkaven  -vna -o prid. (ū) zastar. beden, žalosten: njegovo življenje je bilo kukavno / znašel se je v prav kukavnem stanju ♪
  24.      kúkavica  -e ž (ú) 1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka; iz gozda je bilo slišati kukavico ∙ iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje; ura s kukavico ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice // ekspr. tuj, nezakonski otrok (v družini): podtaknila mu je kukavico 2. bot., navadno v zvezi navadna kukavica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis morio: šopek navadnih kukavic 3. zastar. bojazljivec, strahopetec: ne bodi takšna kukavica ♪
  25.      kúkavičji  -a -e prid. (ū) nanašajoč se na kukavice: eno jajce v taščičinem gnezdu je bilo kukavičje / kukavičji mladič ∙ ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega ♦ bot. kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA