Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (851-875)


  1.      dvóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dvoleten deček 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola ◊ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi ♪
  2.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice ♪
  3.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  4.      dvómnost  -i ž (ọ̄) redko dvomljivost: dvomnost njegovega položaja se še povečuje ♪
  5.      dvónadstrópnica  -e ž (ọ̑-ọ̑) dvonadstropna hiša: stanuje v neki stari dvonadstropnici ♪
  6.      dvópóljen  -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) agr., navadno v zvezi dvopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta ♪
  7.      dvoríščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dvorišče: dvoriščni prostor, zid / dvoriščno okno; dvoriščna vrata; vhod z dvoriščne strani / stanuje v dvoriščnem poslopju ♪
  8.      dvóstôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ♪
  9.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
  10.      dvožívka  -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
  11.      é  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e é neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne potrebuje razlage / 2. e razred ◊ med. vitamin E in E vitamin; muz. ton e ton na tretji stopnji C-durove lestvice; E-dur durov tonovski način s štirimi višaji; e-mol molov tonovski način z enim višajem; šah. kmet na e-liniji v peti navpični vrsti z leve strani ♪
  12.      edínikrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: edinikrat v življenju se ti ponuja taka priložnost ♪
  13.      edínkrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: to je bilo edinkrat, da se nas je spomnil ♪
  14.      ednína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino ∙ ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi ♪
  15.      efedrín  -a m (ȋ) farm. alkaloid, ki poživljajoče deluje na avtonomno živčevje in krvni obtok ♪
  16.      efékt  -a m (ẹ̑) 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza // vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora ◊ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt ♪
  17.      egíptovski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Egipt: egiptovske izkopanine; egiptovske piramide ● ekspr. egiptovska tema popolna tema; egiptovska sužnost izgnanstvo Izraelcev v Egiptu od 14. do 12. stoletja pred našim štetjem ◊ med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice; trahom; zool. egiptovski jastreb po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini; mrhar; egiptovski skakač stepski glodavec z dolgima zadnjima nogama, ki živi zlasti v severovzhodni Afriki, Jaculus jaculus ♪
  18.      egocéntričen  tudi egocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) ki ima, postavlja sebe za središče vsega dogajanja; zaverovan vase, samoljuben: opisuje egocentrične junake; ta človek je izredno egocentričen / egocentrični individualizem; egocentrična miselnost / egocentrični interesi egoistični ♪
  19.      ejéktor  -ja m (ẹ́) 1. strojn. črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare odstranjuje tekočino iz okolice: parni, vodni ejektor 2. lov. vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri puškah prelomačah ♪
  20.      ekscéntričen  tudi ekscêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki nima osrednje točke v svojem središču, izsreden: ekscentričen obroč; ekscentrične mreže pajkov / ekscentrična rast bule 2. knjiž. ki se zelo razlikuje od običajnega, normalnega; nenavaden, opazen: ekscentrična obleka; ekscentrične geste / dajal je ekscentrične izjave; ekscentrične navade / nav. ekspr. bila je precej ekscentrična neuravnovešena, čudaška ◊ gozd. ekscentrično deblo deblo, ki nima stržena v sredini; grad. ekscentrična obremenitev obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; obrt. ekscentrična stiskalnica ekscentrska stiskalnica ♪
  21.      ekscéntričnost  tudi ekscêntričnost -i ž (ẹ́; é) knjiž. lastnost ekscentričnega: ekscentričnost ljubezni; že kot otrok je kazal znake ekscentričnosti / njenih ekscentričnosti se je naveličal ◊ geom. linearna ekscentričnost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; teh. ekscentričnost lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata ♪
  22.      eksekvatúra  -e ž (ȗ) jur. akt, s katerim dovoljuje vlada novoimenovanemu konzulu tuje države opravljanje njegovih funkcij ♪
  23.      eksercícije  -cij ž mn. (í ȋ) 1. rel. sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; duhovne vaje: velikonočne eksercicije 2. star. urjenje telesnih ali duševnih sposobnosti: glasbena spremljava olajšuje eksercicije ♪
  24.      eksistenciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka ♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta ♪
  25.      ekskluzíven  -vna -o prid., ekskluzívnejši (ȋ) 1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna / ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi ♦ obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu 2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem ekskluzívno prisl.: publ. ekskluzivno za ta časopis ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA