Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (6.926-6.950)


  1.      zakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki zaključuje kako celoto: zaključna oddaja ciklusa; zaključna pesem zbirke / zaključni pogovori; zaključna dela ◊ ekon. zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov; šol. zaključni izpit izpit ob koncu šolanja na srednji šoli; zaključna ocena ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja, ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje ♪
  2.      zaključeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek // publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo ◊ šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene zaključeváti se navadno s prislovnim določilom končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje zaključujóč -a -e: zaključujoče se priprave na tekmovanje ♪
  3.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  4.      zakljúvati  -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., zakljúval tudi zakljuvál (ú; á ú) 1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje // večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu 2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo 3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem ♪
  5.      zakoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) postavljati, zasajati kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličevati daljnovod, gradbeno parcelo b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličevati sadike ● publ. zakoličevati nadaljnji razvoj določati njegovo smer, potek ♪
  6.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  7.      zakončeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. zaključevati, končevati: zid zakončuje kamnit napušč / na vzhodu zakončuje pokrajino hribovje / zakončevati drugo desetletje svojega življenja ♪
  8.      zakonít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati ♪
  9.      zakónski  tudi zákonski -a -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na zakon, predpis: zakonski osnutek, predlog; zakonsko besedilo / zakonski rok; zakonska zaščita / za to ni zakonske osnove / uredba z zakonsko močjo / zakonski zastopnik zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ zakónsko tudi zákonsko prisl.: zakonsko omejiti ♪
  10.      zakorenínjati  -am nedov. (í) ekspr. delati, povzročati, da se kdo notranje, čustveno tesno povezuje s čim: zakoreninjati nemirne ljudi; počasi se zakoreninjati v novem okolju // delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje povezuje s čim, ustaljuje v čem: zakoreninjati novo miselnost; v ljudeh se zakoreninja drugačno prepričanje zakorenínjati se s koreninami povezovati se s podlago: rastlina se že zakoreninja ♪
  11.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  12.      zakóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto ♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti ♪
  13.      zakrákati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se z glasom kra: krokar, vrana zakraka 2. ekspr. reči, povedati s hreščečim glasom: v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati / prišel sem, hripavo zakraka sosed / v pravljicah jaz sem tudi še tu, zakraka vrana / letališki zvočnik zakraka odhod letala napove s takim glasom // slabš. reči, povedati sploh: ali slišiš, zakraka starka ♪
  14.      zakraljeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. postati kralj, zavladati kot kralj: po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin / kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž // ekspr. postati kje neomejen gospodar: deželi so zakraljevali tujci; zakraljevati na kmetiji / zlo je zakraljevalo nad dobrim 2. ekspr. pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi: v naravi spet zakraljuje pomlad / tišina zakraljuje nad vasjo 3. ekspr. pojaviti se, dvigniti se nad čim: nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki ♪
  15.      zakramènt  -ênta m (ȅ é) rel. od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu podeljuje božjo milost: deliti, prejeti zakramente; krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti / zakrament (bolniškega) maziljenja; zakrament sprave; zakrament svetega rešnjega telesa; zakramenti za umirajoče zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament (bolniškega) maziljenja // v zvezi najsvetejši zakrament posvečena hostija, sveto rešnje telo: mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki ♪
  16.      zakrasováti  -újem nedov. (á ȗ) geogr. postajati kras: svet zakrasuje; področje se zakrasuje ♪
  17.      zakrinkováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkovati resničnost // prikrivati, zakrivati: zakrinkovati svoje pravo prepričanje ♪
  18.      zakríti  -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj zakríti se star. skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje ♪
  19.      zakrívati  -am nedov. (í) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati ● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo zakriváje: zakrivaje si obraz jokati zakrivajóč -a -e: iti mimo, zakrivajoč si obraz ♪
  20.      zalàz  -áza m (ȁ á) lov. lov, pri katerem lovec zalezuje divjad: iti na zalaz; zalaz srnjadi, na srnjad ♪
  21.      zalazováti  -újem in zalázovati -ujem nedov. (á ȗ; ȃ) star. zalezovati: zalazovati divjad / zalazovati dekleta ♪
  22.      zaléden  -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaledje: zaledni kraji; zaledne dežele; zaledna pristanišča / zaledna bolnišnica; vojaška zaledna oblast / zaledno prebivalstvo ♦ voj. zaledna enota pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in boj ♪
  23.      zalésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca 2. ekspr. zaiti: na poti domov so zalezli; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave 3. nav. 3. os., star. ujeti, dohiteti: na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je zalésti se navadno s prislovnim določilom z lezenjem priti kam in tam ostati: kača se je zalezla v luknjo / ubežnik se je zalezel pod grm / ekspr. zalezel se je v kot sobe in molčal / ekspr. megle so se zalezle v dolino / ekspr. dvom se ji je zalezel v dušo, srce; pren., ekspr. dekle se mu je zalezlo v srce ♪
  24.      zaletávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito ♪
  25.      zaletávost  -i ž (á) lastnost, značilnost zaletavega: zaletavost več škoduje, kot koristi; pri delu bo treba več strokovnosti in manj zaletavosti / ekspr. zaletavost hoje // zaletavo dejanje ali ravnanje: njegovih zaletavosti niso pozabili; narediti zaletavost ♪

   6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA