Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (6.292-6.316)


  1.      ubraníti  in ubrániti -im dov. (ȋ á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti ◊ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva ♪
  2.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  3.      ucedíti  -ím dov., ucêdi in ucédi; ucédil; ucejèn (ȋ í) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak; pes jo je ucedil za bežečima // steči, zbežati: ob šumu jo je napadalec ucedil ♪
  4.      ucvírati  -am nedov. (ȋ) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo teči, bežati: zajec jo ucvira čez travnik; pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli ♪
  5.      učakováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. gorenjsko čakati: ustavila se je in ga učakovala ♪
  6.      účen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu ♪
  7.      učênec  -nca m (é) 1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2.b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev // kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu // do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu 2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma ● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik ◊ rel. Kristus in njegovi učenci ♪
  8.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma ♪
  9.      učinkováti  -újem nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila ♪
  10.      učinkovína  -e ž (í) nav. mn., farm. snov, ki učinkuje zdravilno: pridobivati učinkovine iz rastlin ♪
  11.      učinkovít  -a -o prid., učinkovítejši (ȋ) 1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje: učinkovito gnojilo; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji; učinkovita pomoč; ta kazen je bila učinkovita 2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje: učinkovit govornik / učinkovit slog; učinkovita metafora; učinkovita reklama 3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje: učinkovita organizacija / publ. najučinkovitejši igralec prvenstva ki je dosegel največ točk 4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj: učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike ● ekspr. danes nisem bila preveč učinkovita nisem dovolj naredila učinkovíto prisl.: učinkovito gospodariti; učinkovito se izražati; sam.: izmisliti si kaj učinkovitega ♪
  12.      učítelj  -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪
  13.      učiteljeváti  -újem nedov. (á ȗ) biti učitelj: v tem kraju učiteljuje že dvajset let ♪
  14.      učíteljica  -e ž (ȋ) 1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica // ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor tovarišica učiteljica // ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja // ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica 2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja ◊ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe ♪
  15.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  16.      učlovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje ♪
  17.      učvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko utrjevati, krepiti: učvrščevati podpornike / učvrščevati zdravje / učvrščevati prijateljske vezi ♪
  18.      úd  -a m, im. mn. údje in údi (ȗ ū) 1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: ud se izpahne, zlomi; odrezati oboleli ud; pretegniti, razgibati si ude; dolgi, suhi udje; otrpli, premrli udje; zakrnel ud / spodnji noge, zgornji udje roke ∙ pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari 2. v zvezi spolni ud zunanje moško spolovilo: spolni ud nabrekne; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud 3. star. član: društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine ♪
  19.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  20.      udárnost  -i ž (á) lastnost, značilnost udarnega: udarnost zračnega vala / udarnost armade, čet / stopnjevati udarnost dialoga v drami; njegovi članki se odlikujejo po udarnosti ♪
  21.      udejstvováti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati; udejstvovati se kot športnik biti športnik udejstvováti star. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: udejstvovati gospodarski načrt / udejstvovati čustva, strasti udejstvujóč se -a -e: v športu udejstvujoči se ljudje ♪
  22.      udelávati  -am nedov. (ȃ) 1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: udelavati kožo, testo 2. star. silovito tepsti, pretepati: udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih udarjal, tolkel 3. star. kričati, razgrajati, divjati: gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči glasno peli / mati udelava za ugrabljenim otrokom silovito žaluje, toži ♪
  23.      udeleževáti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti (večkrat) eden od osebkov kake dejavnosti: udeleževati se iger, plesa, pogovorov / udeleževati se družabnega življenja ♪
  24.      udelováti  -újem nedov. (á ȗ) udelavati: udelovati usnje za podplate / star. že navsezgodaj udeluje kriči, razgraja, divja / star. nikar preveč ne udeluj za možem silovito žaluj, toži ♪
  25.      udinjeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) hoditi na dnino: udinjevati se pri kmetih udinjeváti nekdaj jemati v službo, navadno na kmetijo za eno leto: udinjevati hlapce in dekle; udinjevati se za ovčarja ♪

   6.167 6.192 6.217 6.242 6.267 6.292 6.317 6.342 6.367 6.392  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA