Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (6.276-6.300)



  1.      tùuráden  -dna -o prid. (-) pisar. nanašajoč se na tukajšnji urad: tuuradni dopis tùurádno prisl.: tuuradno se potrjuje
  2.      tvarívo  -a s (í) redko snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kot tvarivo uporabljajo bambus // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se razlikujeta po tvarivu
  3.      tvórba  -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od tvoriti: tvorba se nadaljuje; tvorba kapnikov / tvorba besed 2. kar se naredi, ustvari a) snovnega: tvorba ima obliko krogle; cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu; kopito je rožena tvorba; tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba b) duhovnega: jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba c) družbenega: gospodarske, politične tvorbe / publ. nastajanje novih državnih tvorb novih državgeom. geometrijska tvorba; lingv. tvorba primernika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva
  4.      tvorílka  -e ž () geom. premica ali krivulja, ki s svojim gibanjem oblikuje ali popiše lik, ploskev: tvorilka ploskve, valja
  5.      tvorítev  -tve ž () redko tvorjenje, tvorba: toplota pospešuje tvoritev plesni / tvoritev novih besed
  6.      tvorívo  -a s (í) 1. knjiž. snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado / bombaž, volna in druga tvoriva // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se po tvorivu razlikujeta 2. les. že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo: poraba tvoriv; surovina, tvorivo in polizdelek / iverna tvoriva ◊ fot. film, fotografska plošča, fotografski papir
  7.      ú  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ú úja (ū) dvaindvajseta črka slovenske abecede: napisati u; veliki U; cev v obliki črke U // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi u ♦ metal. profil U in U profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U
  8.      ubégel  -gla -o [ǝ] prid. (ẹ́) star. pobegel: ubegli ujetniki
  9.      ubesedováti  -újem nedov.) knjiž. izražati z besedami: ubesedovati dogodke
  10.      ubéžnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od ubežnik: ujeti ubežnico; ubežnica iz vzgojnega doma
  11.      ubijálec  -lca [c] m () 1. kdor ubije človeka: najti, ujeti ubijalca; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec; ubijalec iz ljubosumnosti 2. ekspr. kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega: on je ubijalec najine ljubezni
  12.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi
  13.      ubírati  -am nedov. ( ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vpliveekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu
  14.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdnoagr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
  15.      ublaževáti  -újem nedov.) 1. delati kaj manj a) neprijetno, hudo: ublaževati bolečine b) neprijetno, boleče: ublaževati udarce c) ostro, negativno: ublaževati kritiko 2. delati, da se kaj pojavlja a) v manj izraziti obliki: ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja b) v manj visoki stopnji: ublaževati vročino 3. knjiž. delati kaj blago, milo: sreča mu ublažuje poteze na obrazu ublažujóč -a -e: ublažujoča opomba
  16.      ubórnost  -i ž (ọ́) star. revnost, siromašnost: ubornost obleke / sramuje se svoje ubornosti
  17.      ubraníti  in ubrániti -im dov. ( á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobitišport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva
  18.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano
  19.      ucedíti  -ím dov., ucêdi in ucédi; ucédil; ucejèn ( í) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak; pes jo je ucedil za bežečima // steči, zbežati: ob šumu jo je napadalec ucedil
  20.      ucvírati  -am nedov. () pog., ekspr., navadno v zvezi z jo teči, bežati: zajec jo ucvira čez travnik; pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli
  21.      učakováti  -újem nedov.) nar. gorenjsko čakati: ustavila se je in ga učakovala
  22.      účen  -čna -o prid. () nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu
  23.      učênec  -nca m (é) 1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2.b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev // kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu // do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu 2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma ● knjiž. Eskulapov učenec zdravnikrel. Kristus in njegovi učenci
  24.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
  25.      učinkováti  -újem nedov.) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila

   6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA