Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (5.626-5.650)


  1.      sovrážen  -žna -o prid. (ā) 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda // ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke ● publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno sovrážno prisl.: sovražno gledati; biti sovražno razpoložen ♪
  2.      sovrážnica  -e ž (ȃ) 1. ženska, ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: soseda je njena sovražnica; srečati sovražnico; ekspr. smrtna, velika sovražnica / ti dve živali sta si sovražnici / omenjena država je njihova sovražnica 2. s prilastkom ženska, ki je usmerjena, deluje proti koristim česa: s svojim izdajstvom je postala sovražnica domovine // ženska, ki čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: sovražnica mačk 3. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: samozadovoljnost je sovražnica napredka; odpraviti nedelavnost, največjo sovražnico uspešnosti 4. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: lakota je bila njihova največja sovražnica / vlaga je sovražnica železa ♪
  3.      sovrážnik  -a m (ȃ) 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik 2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik — Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku proti sovražnikom delavskega razreda // kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk 3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo / kot povelje sovražnik s čela, za — boj // pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili 4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha 5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja ● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače ♪
  4.      sovrážniški  -a -o prid. (ȃ) knjiž. sovražen: sovražniški pogled ujetnika / sovražniški poveljnik poveljnik sovražnikov ♪
  5.      sòvzdrževáti  -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s kom vzdrževati: z rednim prispevkom so sovzdrževali kulturne spomenike ♪
  6.      sòzavarováti  -újem tudi sòzavárovati -ujem dov. (ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á) ekon. zavarovati pri več zavarovalnicah, od katerih je vsaka dolžna ob škodi izplačati dogovorjeni del odškodnine: sozavarovati tovor ♪
  7.      sozvánjanje  -a s (ā) knjiž., ekspr. ujemanje, skladanje: popolno sozvanjanje z naravo ♪
  8.      sozvánjati  -am nedov. (ā) knjiž., ekspr. ujemati se, skladati se: belina sten je sozvanjala s predmeti v sobi / v teh verzih sozvanjajo različni elementi skupaj skladno obstajajo ♪
  9.      sòzvenênje  -a s (ȍ-é) 1. istočasno zvenenje: sozvenenje strun ♦ muz. sozvenenje treh ali več tonov pri akordu 2. knjiž., ekspr. čustveno odzivanje: to je vzbudilo v njem bolestno sozvenenje ● knjiž. sozvenenje z dobo ujemanje, skladnost ♪
  10.      sòzvenéti  -ím nedov. (ȍ-ẹ́ ȍ-í) 1. istočasno zveneti: struni sta sozveneli / najrazličnejši zvoki so sozveneli ♦ muz. na barvo zvoka vplivajo toni, ki sozvenijo z osnovnim tonom 2. knjiž. ujemati se, skladati se: obleka pri tem kipu sozveni s telesom; obe podobi stilno sozvenita 3. knjiž., ekspr. čustveno se odzivati: ta knjiga potrebuje bralca, ki je pripravljen sozveneti; njegova notranjost je pri tej glasbi sozvenela sòzvenèč -éča -e: sozveneči zvoki / sozveneči toni ♪
  11.      sožálje  -a s (ȃ) izraz sočutja komu ob smrti njemu bližnjega človeka: pokojnikovi družini so izrekli sožalje; izrazil mu je globoko, iskreno sožalje / knjiž. vzbudilo se mu je resnično sožalje sočutje / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje; v osmrtnicah: prosimo tihega sožalja; zahvaljujemo se za izraze sožalja ♪
  12.      spahováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da so leseni deli, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni, povezani: spahovati deske, doge / klej dobro spahuje les ♪
  13.      spahováti se  -újem se tudi izpahováti se -újem se nedov. (á ȗ) nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihavati zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: spahuje se mu; po vinu se mu spahuje / iz želodca se mu spahuje; prim. izpahovati ♪
  14.      spakedráti  -ám dov. (á ȃ) slabš. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je tako spakedral, da ga ni nihče razumel; spakedrati ime kraja ● ekspr. česar se je lotil, vse se mu je spakedralo zapletlo, pokvarilo spakedrán -a -o: govoriti spakedran jezik; spakedrana beseda ♪
  15.      spakljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) spakuje: spakljiv otrok; ta človek je preveč spakljiv in nenaraven / govoriti s spakljivim glasom / spakljiv smeh; spakljivo vedenje spakljívo prisl.: spakljivo se nasmehniti; spakljivo našobljene ustnice ♪
  16.      spakljívka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki se (rada) spakuje: naletel je na pravo spakljivko ♪
  17.      spakoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) ekspr. kdor se (rad) spakuje: on je velik spakovalec ● ekspr., redko mikalo ga je gledališče in življenje spakovalcev igralcev, komedijantov ♪
  18.      spakováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: obrnil se je proti sošolcem in se spakoval; spakoval se je tako, da je dvigal desno stran ust // z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: učenci se mu spakujejo; spakovati se komu za hrbtom / ekspr. to si pa res dobro naredil, se je spakoval je zaničljivo govoril 2. ekspr. nenaravno, izumetničeno se vesti, govoriti, se oblačiti: vedi se dostojno, nikar se ne spakuj / spakovati se po nemško, v narečju; spakovati se po modi ● zastar. spakovati obraz pačiti; zastar. vsi so se spakovali nad njim zgražali spakováje se: spakovaje se je šel mimo spakujóč se -a -e: spakujoči se klovn ♪
  19.      spametováti  -újem dov. (á ȗ) povzročiti, da kdo postane bolj pameten, preudaren: poskušal je spametovati fanta; čas bi bil, da se spametuješ / izkušnja človeka spametuje; nesreča nas je spametovala; brezoseb. dosti je pretrpel, pa ga še ni spametovalo spametován -a -o: spametovan človek; spametovan se je vrnil domov ♪
  20.      spás  -a m (ȃ) zastar. rešitev: pobeg je bil zanj edini spas / spas izpod tujega jarma ♪
  21.      speciálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih; nenavaden, poseben: specialne barve, kreme; specialna jekla / dobiti specialno dovoljenje / obravnavati tudi specialne primere / specialna vozila / specialna vojaška enota 2. poseben, ne splošen in zato navadno podrobnejši: specialni pregled avtomobila; generalen in specialen / splošni in specialni izrazi / obča in specialna zgodovina 3. poseben, na manj ljudi omejen in navadno zahtevnejši, težji: on ima specialno nalogo; opravljati zelo specialno delo / specialno šolanje 4. pog., navadno v povedni rabi izvrsten, odličen: res, pečenka je specialna ◊ metal. specialna med med, ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin; ped. specialna pedagogika veda, ki se ukvarja z razvojno motenimi osebami; voj. specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi speciálno prisl.: specialno se ukvarja s francoščino ♪
  22.      speciálka  tudi špeciálka -e ž (ȃ) 1. geogr. topografska karta v velikem merilu, ant. generalka: vnašati nove podatke v specialko; poiskati, pokazati most na specialki / topografska, vojaška specialka 2. žarg., avt. dirkalno kolo, dirkalno motorno kolo: tekmuje na domači specialki ♪
  23.      specífičen  -čna -o prid. (í) poseben, svojevrsten: biti v specifičnem položaju; beseda ima v tej zvezi specifičen pomen; težko je ustreči njenim specifičnim željam; opisovati specifično življenje mornarjev // značilen, tipičen: njegova specifična lastnost je, da rad vsakomur svetuje; za tako kurjenje je specifična velika poraba kurjave / med njima so specifične razlike ◊ fiz. specifični upor upor en meter dolgega odseka vodnika s presekom enega kvadratnega milimetra; specifična teža teža 1 m3 snovi; specifična toplota toplota, ki segreje en kilogram snovi za eno stopinjo; med. specifična bolezen bolezen, ki jo povzroča en sam mikrob specífično prisl.: specifično romantičen način pisanja; to je specifično slovenska narodna jed; sam.: ljudska umetnost je nekaj specifičnega ♪
  24.      spékter  -tra in spéktrum -tra tudi -a m (ẹ̑) 1. fiz. razvrstitev energije v valovanju glede na valovno dolžino ali delcev glede na kakšno lastnost: iz spektra določiti sestavo planetov / nevidni, rdeči, ultravijolični del spektra; sončni spekter // vidni, fotografski, grafični prikaz tega: ogledati si spekter vidne svetlobe; glavne barve spektra / črtasti spekter v katerem so sestavine z natančno določeno frekvenco; zvezni spekter v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja 2. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: pisatelj je v svojem romanu razvil spekter značajev in usod; spekter vprašanj je bil bogat / publ. družba potrebuje cel spekter strokovnjakov ◊ farm. antibiotik širokega spektra antibiotik, ki deluje na več povzročiteljev ♪
  25.      speleologíja  -e ž (ȋ) veda o podzemeljskih, kraških jamah, jamoslovje: zanimanje za speleologijo ♦ geogr. fizična speleologija ki raziskuje fizikalne razmere v jamah ♪

   5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA