Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uje (3.467-3.491)


  1.      orkán  -a m (ȃ) 1. izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: prebivalce so obvestili, da se približuje orkan; orkan je zajel ladjo; vojna pustoši kot orkan 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi v visoki stopnji: zajel jo je ljubezenski orkan; orkan revolucije je naraščal ♪
  2.      ornamêntik  -a m (é) um. kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte: ornamentiki in figuraliki ♪
  3.      oróden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici ♦ teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju; orodni stroj obdelovalni stroj; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali // nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba; orodne vaje / orodni telovadec ♪
  4.      oródje  -a s (ọ̑) 1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu: izdelovati orodje; kupiti boljše, novo orodje; kovinsko, leseno orodje; orodje za brušenje, rezanje; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje; poljedelsko, vrtnarsko orodje // nav. ekspr. predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh: zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje pisalni, šivalni pribor; operacijsko orodje instrumenti; ročno orodje ki se pri uporabi drži v roki ♦ arheol. kamnito, kremenasto orodje; neolitsko orodje; ekon. delovno orodje s katerim se obdeluje predmet dela; grad., strojn. fazonsko rezilno orodje katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; šport. nihajoče orodje krogi; oporno orodje bradlja in konj z ročaji; telovadno orodje pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi 2. ekspr., navadno s prilastkom kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti: raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma 3. slabš., navadno s prilastkom kdor ravna, dela po zahtevah koga: bil je gestapovsko orodje; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev; pren., knjiž. biti orodje usode ∙ slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ♪
  5.      orográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na orografijo: orografski podatki; orografski prikaz / orografski vplivi; orografske posebnosti, razmere / orografska razgibanost pokrajine / orografske pregrade ◊ geogr. orografska karta karta, ki prikazuje gorovja; meteor. orografski oblak oblak, ki ima določeno obliko zaradi vpliva gorovja ♪
  6.      oróžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na orožje: orožna industrija / orožni list dokument, s katerim se dovoljuje posest in nošenje orožja; žarg. orožne vaje vojaške vaje ♪
  7.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  8.      ortokláz  -a m (ȃ) min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec: trdota ortoklaza ♪
  9.      orumenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati rumen: drevje je že orumenelo / ekspr. v teh letih je ostarel in orumenel orumenèl in orumenél -éla -o: orumenele liste rastlinam sproti odstranjujemo; svečnik s staro, orumenelo svečo ♪
  10.      osámljenec  -nca m (ȃ) nav. ekspr. osamljen človek: osamljenca so našli mrtvega; zagrenjen osamljenec / biti osamljenec in odtujenec / ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal drugim ♪
  11.      osamljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko osamljati: mati je otroka osamljevala; kadar je bil užaljen, se je osamljeval ♪
  12.      osamosvojeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko osamosvajati: osamosvojevati podjetja / kolonije se osamosvojujejo ♪
  13.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  14.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  15.      osebenjkováti  -újem in osebénjkovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) nar. biti gostač: svoje hiše ni imel, in je moral osebenjkovati / osebenjkovati v revni bajti ♪
  16.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  17.      osemenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) biol., vet. vnašati seme v rodila: osemenjevati krave ♪
  18.      óseminštírideset  -ih [sǝm] štev. (ọ̄-ȋ) izraža število ali številko oseminštirideset [48]: oseminštirideset je štirikratnik od dvanajst / leto oseminštirideset imenujejo pomlad narodov 1848 ♪
  19.      osemnájststo  in ósemnajststo [sǝm] štev. neskl. (á; ọ̄) navadno v letnicah izraža število ali številko tisoč osemsto [1800]: leto osemnajststo oseminštirideset imenujejo pomlad narodov ♪
  20.      osenčeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko zasenčevati: klobuk ji je osenčeval obraz; z roko si je osenčevala oči ∙ knjiž. žalost ji osenčuje obraz je vidna, opazna ♪
  21.      osiromaševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. siromašiti: kapitalisti so osiromaševali delavski razred / s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha ♪
  22.      óskar  -ja m (ọ̑) film. največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu: igralki so podelili oskarja za glavno vlogo; letošnji dobitnik oskarja; film je dobil več oskarjev ● publ. jugoslovanski oskarji za embalažo prve nagrade ♪
  23.      oskŕba  -e ž (ȓ) 1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: otroci potrebujejo dobro oskrbo; pri tej družini bo imel popolno oskrbo / pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo / domača oskrba bolnika; domska oskrba starih občanov 2. glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati: oskrba prebivalstva; oskrba s kruhom / oskrba bolnika / strokovna oskrba rane / oskrba sadovnjaka / dati psa sosedu v oskrbo / otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov ♪
  24.      oskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje: pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom; oskrbeti odjemalce z mlekom; fanta je z vsem oskrbel; oskrbel se je z gorivom; oskrbeti se z vodo in hrano / gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi 2. knjiž. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: oskrbeti cevi za vodovod; oskrbeti komu pomoč, zdravila; to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi; oskrbeti si potrebne listine 3. z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa: on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico; oskrbeti novo izdajo knjige / pogreb je oskrbel in plačal sin 4. opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: oskrbeti dojenčka; strežnica je bolnika dobro oskrbela / soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino / v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli ● publ. prevod napisov je oskrbela znana prevajalka napise je prevedla znana prevajalka; knjiž. vaščani so oskrbeli spomenik padlim dali postaviti; publ. glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel spremljal je domači ansambel oskrbljèn -êna -o: poglej, če je konj oskrbljen; biti oskrbljen s potrebnimi listinami; tržišče je dobro oskrbljeno; rana je kirurško oskrbljena ♪
  25.      oskrbník  -a m (í) 1. kdor oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo: več let je bil oskrbnik na Kredarici // v nekaterih deželah kdor oskrbuje veliko posestvo: grajski oskrbnik; oskrbnik sosednjega grofa 2. zastar. upravnik, upravitelj: oskrbnik bolnice, toplic ♪

   3.342 3.367 3.392 3.417 3.442 3.467 3.492 3.517 3.542 3.567  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA