Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uh (4.624-4.648)


  1.      žólca  tudi žólica -e [u̯c] ž (ọ̑) polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco // temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca ♪
  2.      žólč  -a [u̯č] m (ọ̑) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti ● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ♪
  3.      žónta  -e ž (ọ̑) nar. z vodo zalite skisane vinske tropine: kisati repo v žonti // tropine: iz žonte kuhati žganje / zabeliti žgance z žonto ● nar. piti žonto vino iz z vodo zalitih vinskih tropin ◊ gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke ♪
  4.      žŕd  -í ž (ȓ) dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: oviti, privezati žrd z verigo, vrvjo; dolg, suh, visok kakor žrd ♪
  5.      žŕdast  -a -o prid. (r̄) ekspr. velik in suh: človek žrdaste postave ♪
  6.      žréc  -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti ♪
  7.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  8.      žŕtje  -a s (r̄) 1. ekspr. hrana, jed: lev je dvignil glavo od žrtja; žrtje za prašiče / nizko kuhati in peči žrtje za goste 2. glagolnik od žreti: metati levom meso za žrtje / čezmerno žrtje in popivanje / žrtje samega sebe ♪
  9.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  10.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  11.      žúpa 2 -e ž (ú) 1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa ∙ ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan 2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt ♪
  12.      žúpica  -e ž (ú) nižje pog. juhica: skuhati župico ♪
  13.      župníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski svet / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija ♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo ♪
  14.      žúpnik 2 -a m (ȗ) 1. etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: vsak član družine je dobil kos župnika 2. jur., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno travnik ♪
  15.      žúpnikov  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na župnika, duhovnika: župnikova pridiga / župnikov pomočnik ♪
  16.      župníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na župnišče: župniški vrt / župniška kuharica ♪
  17.      žúžek  -žka m (ū) 1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke 2. nav. mn., nestrok. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, strok. rilčkar: žužki v fižolu, moki 3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria ♪
  18.      žváliti  -im nedov. (á ȃ) nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh ♪
  19.      žvárcet  -a m (ā) gastr. telečja obara z drobtinicami, prepraženimi na maslu: skuhati žvarcet ♪
  20.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  21.      žvekáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja ♪
  22.      žvêplo  -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo ♪
  23.      žvêplov  -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine ♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
  24.      žvérca  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslušal, žverca sitna 2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca ♪
  25.      žvŕklja  -e ž (ȓ) lesena priprava z odebeljenim nazobčanim koncem zlasti za pripravljanje tekočega testa: z žvrkljo narediti testo za palačinke; kuhalnice in žvrklje ♪

   4.399 4.424 4.449 4.474 4.499 4.524 4.549 4.574 4.599 4.624



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA