Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

uh (2.849-2.873)


  1.      potrebúšina  -e ž (ȗ) meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča: prekajena potrebušina; kos potrebušine za juho ♪
  2.      potrebúšje  -a s (ȗ) vet. področje trebuha: potrebušje prašiča ♪
  3.      potrès  -ésa m (ȅ ẹ́) premikanje, valovanje zlasti zgornjega dela zemeljske skorje: potres je porušil velik del mesta; stavba je varna pred potresom; katastrofalen potres; rušilni potresi; ukrepi za pomoč prizadetim po potresu / potres pete jakostne stopnje; pren., ekspr. doba političnih potresov ♦ geol. tektonski potres zaradi tektonskih premikov; udorni potres zaradi udora stropa kraške jame; vulkanski potres zaradi vulkanskega izbruha; epicenter potresa je bil blizu Ljubljane; žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi ♪
  4.      potŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem drugega za drugim odstraniti a) z drevesa, rastline: potrgati grozde, jabolka; potrgati stročji fižol, koruzne storže / grozdje so že potrgali b) sploh: otrok potrga vse gumbe; potrgali so mu našitke; molčali so, kot da bi jim kdo jezike potrgal ∙ ekspr. če ne boš tiho, ti bom ušesa potrgal te bom kaznoval s potegljaji za uhelj; te bom kaznoval sploh 2. s trganjem narediti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: potrgati rože na vrtu; nekdo je že potrgal gobe 3. s trganjem drugega za drugim poškodovati, uničiti: veliko rokopisov so potrgali nevedni ljudje / veter je potrgal telefonske žice / potrgal je že precej hlač raztrgal potŕgan -a -o: potrgani gumbi; potrgano cvetje ♪
  5.      potrošíti  in potróšiti -im, in potróšiti -im dov. (ȋ ọ́; ọ́) narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin: denar je potrošil; knjiž. pri kuhanju je potrošila vse maslo porabila / ugotoviti, koliko družina potroši na mesec; družba potroši velike vsote za raziskave // redko porabiti: potrošiti čas za delo; vsaka tona premoga pri gorenju potroši toliko kisika kot štirinajst ljudi dnevno / plačo je potrošil za nepotrebne reči zapravil potróšen -a -o: potrošen čas, denar ♪
  6.      potróšnja  -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala; potrošnja elektrike, vode; potrošnja goriva 2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo; proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo ◊ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti ♪
  7.      potúljenec  -nca m (ū) star. potuhnjenec: bil je pravi potuljenec ♪
  8.      pouličnják  -a m (á) knjiž. potepuh, klatež: pouličnjakom je delil ostanke hrane ♪
  9.      použíti  -žíjem dov. (í ȋ) knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo ♪
  10.      používati  -am nedov. (í) knjiž. jesti: použivati kruh, ribe; slastno je použival dobro kosilo ● knjiž. boj je použival njegove življenjske moči porabljal, zmanjševal; knjiž. njegove oči so použivale lepo pokrajino gledal je ♪
  11.      povagabúnditi se  -im se dov. (ū ȗ) knjiž., ekspr. postati potepuh: zapil se je in povagabundil ♪
  12.      povečérjati  -am dov. (ẹ̑) pojesti večerjo: pravkar so povečerjali / nahitro je povečerjal suho hrano pojedel za večerjo ♪
  13.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  14.      povésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim / rože so povesile cvete; listi so se povesili 2. redko poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske ● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj povésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile ● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet povéšen -a -o: razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami ∙ bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno ♪
  15.      povíti  -víjem dov. (í) 1. narediti, da pride podolgovat kos tkanine večkrat okrog česa: poviti glavo in roki / poviti rano obvezati / redko povili so jo v rjuho zavili // dati dojenčku plenice okrog spodnjega dela telesa in jih pritrditi: poviti otroka 2. star. povezati, zvezati: povije svoje blago in odide; poviti jadro / rože poviti v šopek / pesmi bi povil v venec in ji ga dal ● star. povila mu je deklico, dvojčka rodila povít -a -o: ima povito roko; lase je imela spletene v kito in povite na glavi ♪
  16.      povléči  -vléčem dov., povléci povlécite in povlecíte; povlékel povlékla; povléčen (ẹ́) 1. krajši čas vleči: povleči za vrv / povleči za zvonec / povlekel ga je za rokav 2. z vlečenjem, potegom spraviti a) bližje k sebi: povleči vrv gor; povleči koga s seboj / povlekel ga je bližje b) iz česa, s česa: povleči nit iz tkanine / iz nahrbtnika je povlekel čutaro vzel c) na drugo mesto, v drug položaj: povleči klop v senco / povleči krilo čez kolena; ekspr. v naglici je povlekel nase obleko se hitro oblekel 3. premakniti kaj po površini: povleči s čopičem po zidu; povleči s palico po pesku / v zadregi je povlekla z roko po naslanjaču / povleči z glavnikom skozi lase 4. s črtanjem narediti: povleči črto 5. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: povleči dim iz cigarete / močno povleči cigaro / pog. povleči požirek vina izpiti 6. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: povlekli so ga v svojo družbo; s težavo so ga povlekli v akcijo / povleči državo v vojno 7. pog. odložiti, preložiti: selitev je povlekel še za en mesec / ne bo še šel v pokoj, bo še malo povlekel 8. nar. pobranati: zorati in povleči njivo 9. redko zapihati, potegniti: nenadoma je povlekla močna burja ● ekspr. od časa do časa je povlekel dreto zasmrčal; pog., ekspr. povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. povleči koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo povleči za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh povléči se pog. umakniti se: čete so se povlekle v ozadje / namesto da bi mu pomagal, se je povlekel nazaj ● star. deževje se je povleklo v pozno jesen deževalo je do pozne jeseni ♪
  17.      povónjati  -am dov. (ọ̑) knjiž. poduhati, povohati: povonjati jed, vrtnico / povonjati po zraku ♪
  18.      povráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, dajati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povračati stroške, škodo / knjiž. povračati dolgove plačevati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: povračati pomoč / dobroto mu povrača s hudim 2. knjiž. izmetavati iz želodca; bruhati: začutil je, da bo povračal; nič ji ni bolje, še vedno povrača povráčati se 1. v presledkih se pojavljati, ponavljati se: bolezen se rada povrača / misel nanjo se mu pogosto povrača 2. knjiž. vračati se: rad se povrača domov / upanje se ji povrača 3. knjiž. nanašati se: kritika se povrača nanj; avtorjeva pripoved se povrača na mladostno doživetje ♦ lingv. povratni zaimek se povrača na osebek istega stavka povračajóč -a -e: povračajoč dobro s hudim; povračajoče se misli; povračajoča se vprašanja ♪
  19.      povŕšje  -a s (ȓ) zunanji, vrhnji del a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov ● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja ◊ geom. ploskev, ki omejuje telo ♪
  20.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  21.      povzdígnjenje  -a s (ȋ) glagolnik od povzdigniti: povzdignjenje trga v mesto; povzdignjenje v plemiški stan / duhovno, notranje povzdignjenje človeka ♪
  22.      povzdigovánje  -a s (ȃ) glagolnik od povzdigovati: povzdigovanje pisatelja / povzdigovanje materinstva ♦ rel. del maše, ko duhovnik dvigne posvečeno hostijo in kelih s posvečenim vinom ♪
  23.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  24.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  25.      pozajéti  -jámem dov., pozajêmi pozajemíte; pozajél; nam. pozajét in pozajèt (ẹ́ á) z zajemanjem narediti, da kje česa ni več: pozajeti cmoke iz juhe; pozajeti vodo s kozarci ♪

   2.724 2.749 2.774 2.799 2.824 2.849 2.874 2.899 2.924 2.949  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA